kitajska glasba, najstarejši materialni dokazi o kitajski glasbi so iz 5. st. pr. n. š.: glinaste ropotulje, zvonci, gongi, zvočni kamni in zvonovje. Sredi 3. st. je pod vplivom iz osrednje Azije nastala kitajska glasbena kultura. Glasba je na Kitajskem veljala za upodobitev harmonije med posameznikom, državo in vesoljem. Glasba vse do danes uživa največji družbeni ugled. Tonski sistem so Kitajci razvili v obdobju dinastije Šang (1766–1123 pr. n. š.). Med vladavino dinastije Džou (1122–256) je dal Konfucij (551–479) v Knjigi pesmi (shijing) zbrati 300 ljudskih pesmi in hvalnic, od katerih pa se je ohranilo samo besedilo. Oblikam kultne sakralne glasbe (glasba je bila tedaj še mogočno čarovno sredstvo) in glasbe za razl. slavja, znanim iz obdobja dinastije Džou, so se med vladavino dinastije Han (206–220 pr. n. š.) pridružile oblike dvorne zabavne glasbe, nato pa še orkester, ki je skrbel za glasbo v ženskih bivalnih prostorih, ter vojaška kapela. V obdobju te dinastije so začeli zapisovati note, dokazi o notni pisavi obstajajo iz obdobja dinastije Tang (618–906). 3.–5. st. so glasbeniki z novo osvojenih območij prinesli na Kitajsko nova glasbila (iransko lutnjo pipa, harfo konghou) ter novo zabavno in baletno glasbo. Cesar Xuanzong je 714 ločil državno ceremonialno glasbo od sodobne glasbe. Ustanovljeni sta bili dve akademiji (jiaofang) za glasbeno vzgojo. Pod vplivom ljudske pesmi je nastal klasični kitajski samospev (ci). Pod mongolsko prevlado (1260–1368) se je iz dramatične spevoigre razvila opera kot glavna zvrst kitajske glasbe. Proti koncu 18. st. se je iz več kot 300 krajevnih slogov kot najpomembnejša oblika glasbenega življenja razvila t. i. pekinška opera – sinteza akrobatike, petja, mimike, poezije in plesa. V skladu z Mao Zedongovimi tezami so skušali 1949 uporabiti glasbo za politično propagando. Ob klasični kitajski glasbi so močne tudi težnje po prenovi: gre za vplive klasične z. glasbe in za neposredno prevzemanje in posnemanje angloameriškega popa.
Tonski sistem Osnovni ton kitajske glasbe – rumeni zvon (huangzhong) – naj bi bil z. izvora. Na osnovnem tonu (približno f1) se je s štirimi kvintnimi postopi izoblikovala pentatonska lestvica brez poltonov. Relativne stopnje se imenujejo kung, shang, chiao, chih in yü. Melodija v kitajski glasbi še zdaj nastaja po tem sistemu. Med vladavino dinastije Džou so se na Kitajskem uveljavile tuje heptatonske (sedemtonske) melodije; pentatonska lestvica se je tako razširila za dve stopnji. V 2. st. pr. n. š. je nastala kromatična dvanajsttonska lestvica, njenih 12 poltonov (lü) označuje absolutne tonske višine. Matematično sistemiziranje tonskega sistema se je najbolj razmahnilo med vladavino dinastije Ming (1368–1644): uveden je bil temperirani sistem.
Instrumenti V Konfucijevi Knjigi obredov (liji) iz obdobja dinastije Džou je 40 glasbil glede na material razdeljenih v tele skupine: kovina (zvonci), kamen (zvočni kamni), usnje oz. koža (bobni), buče (ustne orglice), bambus (flavte), les (leseni bobni), ilovica (okarina) in svila (kin/citre). Kitajska glasba zveni pretežno enoglasno; večglasni orkestrski ton je slišati šele v zadnjem času, v zvezi z evropskimi glasbili.
Dostopnost