klorofil [grško], listno zelenilo, modrozeleno do rumenozeleno rastlinsko barvilo, ki absorbira svetlobo in omogoča fotosintezo. Predstavlja 5–10 % suhe teže kloroplasta (plastidi). Dve tretjini klorofila v kloroplastih višjih rastlin je klorofil a. Njegova molekula je zgrajena iz štirih pirolovih obročev (porfirin), ki so povezani z metanovimi vezmi (=CH–), v sredini je atom magnezija, na enega od pirolovih obročev pa je vezana stranska veriga nenasičenega alkohola fitola. Klorofil a obstaja v nekaj razl. oblikah, npr. klorofil a1 in klorofil a2, ki imata razl. absorpcijske spektre. Klorofil b se od klorofila a razlikuje po stranski verigi na enem od pirolovih obročev in po absorpcijskem maksimumu. V fotosinteznih žveplovih bakterijah je bakterioklorofil, ki vsebuje dva vodikova in en kisikov atom več kot klorofil a. V kremenastih algah je klorofil c (molekula ne vsebuje fitola), v rdečih algah pa klorofil d (na prvi pirolov obroč je vezana aldehidna skupina). Vse naštete dodatne vrste klorofila so pomožna barvila (akcesorni pigmenti), saj se svetlobna energija, ki se je v njih absorbirala, prenese na klorofil a, ki je edina fotokemično aktivna molekula. Čeprav je Martinu Strellu in R. B. Woodwardu uspelo v laboratoriju sintetizirati klorofil, ni še popolnoma znano, kako deluje. V industriji se klorofil uporablja pri izdelavi sredstev za dezinfekcijo in dezodorantov, uporabljajo pa ga tudi kot barvilo v živilski in kozmetični industriji.
Dostopnost