kiti (Cetacea), pogosto napačno imenovani tudi ribaki, red sesalcev, ki so živeli že v eocenu (fosilni ostanki); popolnoma prilagojeni življenju v vodi: telo ribje oblike; sprednje končine plavutaste, zadnje z okolčjem vred zakrnele; vodoravna, iz stranskih kožnih gub oblikovana repna plavut; uhljev nimajo; dlaka zakrnela. Pred mrazom jih varuje debela plast podkožne tolšče, hkrati pa zmanjšuje tudi specifično težo. Nosnice (pri zobatih kitih samo ena odprtina) se zapirajo; ležijo na zgornji strani glave; potopi se za tri do pet minut, pa tudi za več kot eno uro; potopi se do globine 1000 m. Brejost 10–13 mesecev, skoti enega mladiča. Mleko zelo mastno. Živijo v vseh morjih, nekateri v spodnjem toku velikih rek; živijo v paru, družinah ali skupinah; sporazumevajo in orientirajo se z glasovi v območju ultrazvoka. Za hrano občasno potujejo tudi daleč. Inteligenca enakovredna inteligenci človeku podobnih opic. Pustijo se dresirati. Kiti so družabne živali. Družijo se v pravilne čredne skupnosti, t. i. šole; v takšnih skupinah je lahko 5–1000 osebkov; nekatere šole se izoblikujejo za skupno iskanje hrane, nekatere za skupne selitve ali vzgojo mladičev; nekatere skupine so mešane, v drugi so samo samci ali samice ali napol odrasle živali, vedno pa je povezava zelo tesna. Med kiti najdemo največje živali, kar jih je kdaj živelo: sinji kit zraste več kot 30 m in tehta 100 t. Zdaj živi pribl. 80 vrst iz dveh podredov: 1. vosati kiti, hranijo se z drobnimi živalmi, in 2. zobati kiti, ti pa plenijo večje živali; mednje prištevamo delfine. Razen nekaterih izjem so kiti zavarovane živali.
Dostopnost