osebnost, človek, ki je razvil svoje duševne ter značajske zasnove in ga pri njegovem ravnanju vodijo vrednostna merila, poleg tega pa se zaveda družbene odgovornosti. V psihološkem pomenu je osebnost karakterna struktura, ki so jo oblikovale določene značilnosti oz. vedenjska nagnjenja. Raziskovanje osebnosti naj bi na podlagi opazovanja vedenja omogočilo sklepanje o trajnih značilnostih (lastnostih, vrednotah) osebnosti in odkrivanje strukturnih modelov zgradbe ali tipov osebnosti (konstitucijski tipi), po drugi strani pa je cilj raziskovanja – predvsem na empirični in statistični podlagi – ločiti osebnostne dejavnike (faktorska analiza) oz. razvrstiti lastnosti. Poglavitne dimenzije osebnosti: inteligentnost, afektivnost, nagon (vitalnost), obremenljivost, nevroticizem, ekstravertiranost oz. introvertiranost, temperament. Raziskovanje osebnosti si predvsem prizadeva spoznati dinamične procese osebnosti (spreminjanje osebnosti ob soočenju s socialnim in kulturnim okoljem). K razumevanju osebnosti je odločilno prispevala mdr. globinska psihologija. Metode psihodiagnostike osebnosti so »presečne« (transverzalne) raziskave, predvsem projektivni testi, daljša življenjska obdobja pa raziskujejo z analizo življenjskega poteka.

Sorodna gesla: afektivnost | analiza življenjskega poteka | dispozicija | ekstravertiranost | faktorska analiza | globinska psihologija | individualnost | integracija | inteligentnost | introvertiranost | karakter | konstitucijski tipi | nevroticizem | oseba | pravica do samoodločbe | predstavni tip | psihodiagnostika | psihologija osebnosti | Stern, William | temperament | vitalnost


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek