sulfonamidi, različne kemijske spojine, ki vsebujejo skupino –SO2–N–; znani sulfonamidi so skupina zdravil s skupino H2N–C6H4–SO2–NH–. Zdravilno delovanje Prontosila® (1908 ga je prvič sintetiziral Gelmo) je 1935 odkril G. Domagk. Do 1963 je bilo sintetiziranih in preskušenih več kot 10.000 sulfonamidov, v uporabi za terapevtske namene pa jih je 20–40. Sulfonamidi delujejo bakteriostatično. Uporabljali so jih pri številnih vrstah infekcij (pljučnica, meningitis, infekcije v ušesu, tifus, davica, škrlatinka idr.). Danes se je zaradi razvoja rezistentnih mikroorganizmov in uporabe novih učinkovitih antibiotikov uporaba zelo zmanjšala. Uporabljajo se še skupaj z antimalariki, sami pa le še za zdravljenje nekaterih posebnih bolezni (npr. trahom). Delovanje sulfonamidov temelji na inhibiciji sinteze folne kisline (vitamini); v tem procesu zamenjajo kemično podobno p-aminobenzojevo kislino (od tod ime »antivitamini«). Za živalski (in človeški) organizem (ki ne sintetizira folne kisline) so sulfonamidi neškodljivi. S sulfonamidi se je smrtnost pri številnih nevarnih infekcijskih boleznih precej zmanjšala (npr. pri meningitisu z 90 na 20 %). Sulfonamidi znižujejo koncentracijo glukoze v krvi; zato se derivati sulfoniluree (po strukturi podobna sulfonamidom) uporabljajo za zdravljenje diabetesa.