magnituda [latinsko], 1. geologija:mikroseizmična mera za moč potresa; izračunajo jo iz maksimalne amplitude zapisa normiranega seizmografa, upoštevajo pojemanje energije z oddaljenostjo od žarišča potresa. Najvišja doslej znana magnituda je 8,8. To metodo meritve potresa, ki nam označuje tudi njegovo energijo, je razvil C. F. Richter.
Sorodna gesla: Richterjeva lestvica2. astronomija:velikost, oznaka m, mera za sij; razlika v sijih je določena po Pogsonovem obrazcu z razmerjem gostot sprejetih svetlobnih tokov. Zaradi zveze s šestimi, v antiki vpeljanimi (velikostnimi) razredi (prvi razred: najsvetlejše zvezde, šesti razred: zvezde, komaj vidne s prostim očesom) in z Weber-Fechnerjevim zakonom, ki je zveza med dražljajem in občutkom, je ta skala razširjena na obe strani: šibkejše zvezde, ki so s prostim očesom nevidne, imajo magnitudo večjo od 6, zelo svetle zvezde pa imajo magnitudo 0 ali negativno, npr. Sonce –26,7m, Sirij –1,5m, najšibkejše zvezde +30m. Ničla te skale je določena s Severnico, katere navidezni sij je +2,12m.
Dostopnost