levkemija [grško, ‘belokrvnost’], krvna bolezen, pri kateri se nenadzorovano razmnožujejo nezrele bele krvne celice, hkrati pa se zmanjša število rdečih krvničk. Oblike: 1. akutna ali kronična mieloična levkemija, povečano je število granulocitov; bolezenska znamenja pri kronični obliki: slabotnost, utrujenost, bledica, nagnjenje h krvavitvam in povečana vranica; 2. akutna ali kronična limfatična levkemija, povečano je število limfocitov; simptomi so enaki kot pri 1., hkrati pa močno otečejo bezgavke, limfno tkivo se difuzno razraste. Zdravljenje: s citostatiki, obsevanjem, interferoni in interlevkini, presaditvijo kostnega mozga (transplantacija) ter transfuzijami krvi; možnosti za dokončno ozdravitev so posebej velike pri otrocih.

Sorodna gesla: aminopterin | asparaginaza | citostatiki | hemoblasti | humani limfotropni virus T | interferon | interlevkini | kemoterapija | kri | krvne celice | levk- | levkoza | mielocit | stomatitis | transfuzija | transplantacija


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek