Istra, polotok v s. delu Jadranskega morja, med Reškim in Tržaškim zalivom, ok. 4500 km2, 300.000 preb. (30.000 Italijanov); večina polotoka spada k Hrvaški, samo skrajni s. in sz. del k Sloveniji. Zahodna obala s številnimi zalivi in naselji (Rdeča Istra) prehaja v valovito planoto (100–600 m, Siva Istra), nad njo se na S in SV dviga gorat kraški svet s Podgorskim krasom, Čičarijo in Učko (Bela Istra). Gospodarsko pomembni so poljedelstvo, rudna bogastva (boksit pri Rovinju, Umagu, premog pri Labinu, Raši), turizem.
Zgodovina: ime po plemenu Histrov oz. Istrov; 178–177 pr. n. š. so Istro zasedli Rimljani in jo 32 pr. n. š. priključili k 10. regiji Italije; po kratkotrajni oblasti Odoakra in Vzhodnih Gotov so jo 553 zasedli Bizantinci; ok. 600 so se v s. Istri naselili Slovani; ti so prvotno romansko prebivalstvo postopoma odrinili v obalna mesta. 752–74 pod Langobardi, 788 pod Franki; v notranjosti se je začel uveljavljati fevdalizem, obalna mesta pa so obdržala samoupravo. Ob delitvi frankovske države pod Italijo, 952 priključena k nemški državi (sprva vojvodini Bavarski, 976 vojvodini Karantaniji oz. Koroški, 1177/1209 Ogleju). Obalna mesta so v 12. st. sklepala zavezniške pogodbe z Beneško republiko in v 13. st. sprejela njeno oblast, notranjost polotoka pa je bila razdeljena na Istrsko marko pod oglejskim patriarhom in Pazinsko knežijo pod goriškimi grofi oz. od 1374 Habsburžani; 1419–20 so Benetke zavzele patriarhovo posest v Istri in jo obdržale do svojega propada 1797. 1809–13 je bila Istra del Ilirskih provinc; celoten polotok nato pod avstrijsko oblastjo, od 1861 s posebnim deželnim zborom; po 1918 je Istro dobila Italija, 1947 razdeljena med Jugoslavijo in Svobodno tržaško ozemlje; cona B STO je 1954 (londonski sporazum) pripadla k Jugoslaviji, veliko italijanskega prebivalstva se je izselilo (ezuli). 1991 je bila Istra po nekdanji republiški meji razdeljena med novi državi Slovenijo in Hrvaško.
Dostopnost