gasilne naprave, naprave oz. sistemi za gašenje požarov v stavbah, v katerih je nevarnost požara velika, posledice morebitnega požara pa bi bile zelo hude (npr. proizvodni obrati z vnetljivimi snovmi, bencinske črpalke, skladišča, silosi, gledališča). Uporabljajo jih, ko je požar prevelik, da bi ga lahko pogasili z ročnimi gasilnimi aparati, ali ko je nevarno, da se bo razširil še pred prihodom gasilcev. Način sprožanja sistema in gasilno sredstvo sta odvisna od snovi in tipa požara. Gasilne naprave sestavljajo razpršilniki – ti so stalno v pripravljenosti – in sistem za sproženje. Ta je lahko avtomatski (javljalnik požara) ali ročni. Za gašenje manj vnetljivih snovi je primeren sistem cevi (navadno pod stropom), ki imajo v enakomernih presledkih nameščene brizgalne šobe. Šobe so prispajkane s kovino, ki se tali pri nizki temperaturi. Ko se spajka stali, začne iz šob pršeti voda. V prostorih, v katerih včasih zmrzuje (npr. garaže, skladišča), so cevi napolnjene s stisnjenim plinom, ki prepreči zmrzovanje vode v ceveh. Ko se spajka stali, plin izteče, zatem pa po ceveh priteče voda. Sistemi, ki jih sprožijo ročno, so primerni le za prostore, v katerih je vedno navzoče osebje, npr. v gledališčih. Tam ločijo dvorano in gledalce od gledališkega odra z vodno steno. Za gašenje lokalnih požarov, gorečih motorjev, letalskih pogonskih agregatov idr. uporabljajo posebne naprave; snovi, ki jih brizgajo, so odvisne od tega, kaj gori. Tako lahko brizgajo ogljikov dioksid, razvijajo peno, razpršujejo fluoroogljikovodike ali suh gasilni prah.
Dostopnost