Kastilija (Castilla [kastílja]), zgodovinsko osrčje Španije, v središču visoke planote Mezeta, ki jo Kastilsko gorovje deli na Staro Kastilijo (na SZ) in Novo Kastilijo (na JV). Obe proti Z nagnjeni planoti imata zaradi precejšnje višine (600–900 m) celinsko podnebje z vročimi poletji, dokaj ostrimi zimami, malo padavinami in revnim rastlinjem. Stara Kastilija je s provinco León ena od španskih avtonomnih regij (Kastilija in León), ki na S sega čez Kantabrijsko gorovje vse do morja. Nova Kastilija je skupaj z Mančo avtonomna regija Kastilija-Manča.
Zgodovina: Kastilija (Stara Kastilija) je bila od 8. st. grofija, podrejena kraljem Asturije-Leóna, v 10. st. se je vse bolj osamosvajala. S poroko je pripadla kralju Sanču starejšemu Navarskemu (1000–1035), pod njegovim sinom Ferdinandom I. (1035–1065) samostojna kraljevina, nosila glavno breme rekonkiste in v bojih z Mavri posegla daleč na J: 1085 je osvojila mavrsko kraljevino Toledo (pozneje Nova Kastilija, Toledo od takrat prestolnica države), 1236 Córdobo, 1248 Sevillo in 1262 Cádiz. 1037–1157 se je vključila v Kastilijo tudi kraljevina León, 1230 dokončna združitev. Poroka kraljice Izabele I. Katoliške s Ferdinandom II. Aragonskim je združila Kastilijo z Aragonijo (1469–79), s tem španska država na vsem Iberskem polotoku.
Dostopnost