klasična filologija, ena izmed ved, ki preučujejo antiko, njena naloga je raziskovanje grško-rimske književnosti. Njena zgodovina se začenja z učenjaki, ki so se v helenizmu zbirali v Aleksandriji in na makedonskih, sirskih in pergamonskih knežjih dvorih. Zenodot (ok. 330–260 pr. n. š.), prvi knjižničar knjižnice, ki so jo v Aleksandriji ustanovili Ptolemajci, je zasnoval tekstno kritiko. Eratosten (ok. 275–ok. 195 pr. n. š.) in Kalimah sta prevzela katalogiziranje celotne grške književnosti; to delo je doživelo vrhunec sredi 2. st. pr. n. š. pod Aristarhom, ki je bil tudi utemeljitelj sistematične slovnice. Iz te dobe izvirajo tudi prvi komentarji za boljše poznavanje grških pesnikov. V cesarskem Rimu je filološko tradicijo nadaljeval predvsem Askonij Pedian, avtor najboljših ohranjenih komentarjev k Ciceronovim govorom, in Valerij Prob, ki je tekstno kritično raziskal rimske pesnike. Višek je klasična filologija dosegla med vladavino Domicijana v spisu Institutio oratoria Marka Fabija Kvintilijana, ki je v deseti knjigi tega dela podal prvi oris rimske literarne zgodovine. Sredi 4. st. je Ajlij Donat napisal praktični slovnični priročnik, ki je obravnaval elementarni nauk in oblikoslovje ter skladenjske nepravilnosti (ta razdelitev je odločilno vplivala na srednjeveški šolski pouk). Srednjeveška filologija je izpolnila svojo nalogo predvsem s tem, da je pred propadom obvarovala besedila, ki so v 10. st. še obstajala. Posebnega pomena v tem času je bil Maksim Planudes. V novejšem obdobju je italijanska renesansa v 14./15. st. prinesla obnovitev filoloških študij. Italijanski humanisti so antiko obravnavali sicer predvsem z estetskih stališč; posebej so se opajali s formalnimi lepotami rimske književnosti, ki jim je bila bližja kot grška. Tako so Vergilija postavljali pred Homerja, in če je bil Platon v tem času v središču znanstvenih razprav, je bilo to samo zato, ker se je v določeni meri nagibal k misticizmu. Pobudnik renesanse F. Petrarca (1304–74) grščine skoraj ni poznal. Približno od začetka 16. do sredine 17. st. so Francozi nadaljevali filološko tradicijo. Pri njih so estetsko-slogovni vidiki stopili v ozadje v prid stvarne raziskave antike, pri tem je bil rimski svet še vedno privilegiran. Najpomembnejši predstavniki te dobe so družine tiskarjev in učenjakov Stephanus, znane po odličnih izdajah besedil (Platona še zdaj citirajo po Stephanusovi izdaji). Naslednje obdobje angleško-holandske šole od začetka 16. do sredine 18. st. sta zaznamovala Erazem Rotterdamski (1466–1536) in Richard Bentley (1662–1742). Konec 18. st. je vodilno vlogo v klasični filologiji prevzela Nemčija. Seveda so bili tudi tam že prej imenitni učenjaki, npr. J. Reuchlin (1455–1522), Ph. Melanchthon (1497–1560) in J. J. Winckelmann (1717–68), toda splošna poglobitev in izoblikovanje klasične filologije kot znanosti sta se začela šele s F. A. Wolfom, ki se je v delu Prolegomena ad Homerum vnovič lotil homerskega vprašanja. Tekstno kritiko je metodično izboljšal K. Lachmann (1793–1851). Nastala so velika znanstveno-leksikalna dela, npr. Thesaurus linguae Latinae, komentarji Aristotelovih del, Dunajski korpus cerkvenih očetov, Realna enciklopedija klasičnega starinoslovja (Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft); dela, ki so nastajala desetletja in pri katerih je sodelovalo več generacij učenjakov. Na začetku 20. st. je šolo vodil U. von Wilamowitz-Moellendorff (1848–1931), eden zadnjih učenjakov z univerzalnim znanjem. Kot odziv na pozitivizem ok. 1900 je med obema svetovnima vojnama nastala duhovno-zgodovinsko-filozofska in izobraževalno-humanistično-estetska usmeritev W. Jaegra (1888–1961) in njegove šole (»tretji humanizem«). V sedanjosti je za klasično filologijo, ob pozitivističnih in protipozitivističnih težnjah, značilna usmerjenost v literarno vedo in jezikoslovje s sodobno problematiko. Na Slovenskem se je ukvarjanje s klasičnima jezikoma in antično književnostjo začelo v obdobju humanizma. Humanistične študije sta spodbujala škofa S. Lamberg in K. Ravbar, s stališča klasične filologije pa je zlasti pomemben prispevek A. Tyferna na področju epigrafike in B. Pergerja na področju latinske slovnice. Klasična filologija kot moderna znanost se je začela z raziskovanjem antične književnosti, ki je spremljalo prve filološke prevode grških in rimskih avtorjev (F. Omerza, F. Bradač). V raziskovanju klasičnih jezikov je bil zlasti pomemben M. Grošelj, v literarnih študijah pa A. Sovre in K. Gantar; humanizem na Slovenskem je prvi predstavil P. Simoniti.
Dostopnost