Oton (nemško Otto), knezi:1. Oton I. Veliki, nemški kralj in cesar (936–973), sin kralja Henrika I., *23.11.912, †7.5.973 Memleben; z združitvijo frankovske vojvodine in krone (939) in z nameščanjem sorodnikov v vojvodinah Lotaringiji (944), Bavarski (947) in na Švabskem (950) poskušal ustvariti močno kraljevo oblast in zlomiti odpor plemenskih vojvod. Temu namenu (cilj močna osrednja oblast) so se uprli tudi njegovi najbližji, zato je za državne službe vse pogosteje izbiral opate in škofe (omogočena nedotakljivost, prenosi grofovskih naslovov) ter s tem postavil temelje za ustanovitev cerkvenih kneževin (otonski državnocerkveni sistem). 950 si je podvrgel Češko in jo pridružil državni zvezi. Z zmago nad Madžari pri Augsburgu (10.8.955) in Slovani ob reki Recknitz (16.10.955) je državo obvaroval pred svojimi najnevarnejšimi zunanjimi nasprotniki. S svojim prvim pohodom v Italijo (951/952) si je zagotovil oblast nad langobardsko-severnoitalijanskim kraljestvom, na svojem drugem pohodu (961–965) pa je v Rimu dobil cesarsko krono (2.2.962) in tako deloma obnovil državo Karla Velikega. Po tretjem pohodu v Italijo (966–972) je s papeževo privolitvijo ustanovil nadškofijo v Magdeburgu, misijonarsko središče za slovanske dežele. Prisega zvestobe knezov Capue, Beneventa in Salerna (967) je sprožila spor z Bizancem; ta je skušal zavladati langobardskim kneževinam v j. Italiji. Spor se je končal 972 s poroko med Otonom II. (967 kronan za socesarja) in bizantinsko princeso Teofano. – Grob v magdeburški stolnici.
Sorodna gesla: Adela | Benedikt VII. | Boleslav II. | Harald Blåtand | Henrik II. Prepirljivec | Koroška | nemška zgodovina | Otonci | Oton I. Veliki | Teofano3. Oton III., nemški kralj in cesar (983–1002), sin Otona II., *980, †23. ali 24.1.1002 Paterno; 983 v Veroni izvoljen za kralja, kronan v Aachnu; do 991 vladal pod skrbništvom matere Teofane, nato njegova soregentinja babica Adela. Oton III. ni hotel priznati Konstantinove darovnice in je kljub nasprotovanju kurije svojega bratranca Bruna postavil za papeža (Gregor V.), ta ga je še isto leto okronal za cesarja. Po Gregorjevi smrti (999) je papeštvo pripadlo prijatelju Gerbertu iz Reimsa (Silvester II.), ob njegovi pomoči je v Rim preselil prestolnico in rezidenco (Renovatio Imperii Romanorum). Dve leti pozneje je Večno mesto moral zapustiti zaradi upora. Z ustanovitvijo nadškofij Gniezno in Esztergom (1000 oz. 1001) omogočil osamosvojitev poljske in ogrske Cerkve. – Grob v aachenski stolnici.
Sorodna gesla: Aachen | Adela | avstrijska zgodovina | Gniezno | Konstantinova darovnica | nemška zgodovina | Otonci | Silvester II. | Štefan I. Sveti | Teofano4. Oton IV., nemški kralj in cesar (1198–1218), Welf, sin Henrika Leva, *1175/76 ali 1182, †19.5.1218 Harzburg; izobčen skupaj z očetom je odraščal na angleškem dvoru ob podpori strica Riharda I. Levjesrčnega. Protistaufovska stranka ga je izvolila za protikralja Filipa Švabskega, vendar se nasproti Staufovcem ni mogel uveljaviti (poraz pri Wassenbergu, 1206). Šele po Filipovem umoru (1208) priznan in 1209 okronan za cesarja. Ko pa se je kljub obljubi konec 1210 odpravil osvajat južnoitalijanski fevd, kraljestvo Sicilijo, je papež Inocenc pri nemških knezih izposloval izvolitev Staufovca Friderika Sicilskega za nemškega kralja (Friderik II.). 1214 ga je Friderik ob pomoči francoskega kralja Filipa II. Avgusta pri Bouvinesu dokončno porazil, zato se je, vdan v usodo, umaknil v svoje braunschweiške dedne dežele. – Grob v Braunschweigu (cerkev sv. Blaža).
Sorodna gesla: Friderik I. Barbarossa | Henrik Lev | Wittelsbachi6. Oton Henrik, pfalški volilni knez (1556–59), *10.4.1502 Amberg, †12.2.1559 Heidelberg; po landshutski nasledstveni vojni (najprej skupaj z bratom Filipom) dobil kneževini Neuburg in Sulzbach in tam 1542 uvedel reformacijo; 1556 podedoval Pfalz; prezidal heidelberški grad.7. Oton I., grški kralj (1832–62), drugi sin kralja Ludvika IV. Bavarskega, *1.6.1815 Salzburg, †26.7.1867 Bamberg; pod pritiskom zaščitnic Rusije, Velike Britanije in Francije ga je grška narodna skupščina izvolila za kralja; v revoluciji 1862 moral odstopiti.
Dostopnost