radar (označitev za angleški radio detection and ranging), sistem naprav in postopkov za odkrivanje oz. zaznavanje predmetov, merjenje njihove oddaljenosti ter hitrosti in smeri gibanja. Temelj delovanja je lastnost elektromagnetnega valovanja zelo kratke valovne dolžine (centimetrski in decimetrski valovi), da se zelo malo uklanjajo (potujejo skoraj premočrtno) in da se od razl. snovi različno močno odbijajo. Iz oddajnika izhajajo močni, a kratkotrajni valovni impulzi, nato pa jih antena oblikuje v ozek snop. Med dvema oddanima impulzoma antena sprejema povratno valovanje, ki je na svoji poti zadelo predmet in se od njega odbilo. Čas, ki preteče od oddaje valovnega impulza in povratkom odbitega valovanja, je merilo za oddaljenost predmeta. Meri ga hitra elektronska ura. Razločni odboji so pogoj za natančno merjenje. Dosežejo jih z zelo močnimi impulzi mikrovalov; generirajo jih posebne elektronke (magnetron ali klistron). Pri panoramskih radarjih se oddajno-sprejemna antena vrti z enakomerno hitrostjo. Radarska slika območja v okolici antene se prikaže na okroglem zaslonu Braunove elektronke. Riše jo curek elektronov, krmiljen tako, da v ravnih črtah potuje iz središča zaslona proti obodu. Njegovo gibanje je usklajeno s trenutnim položajem antene – ta se med vrtenjem lahko tudi nagiba. V trenutku, ko se valovanje, odbito od predmeta, vrne, se na zaslonu pojavi svetla pika. Njena oddaljenost od središča je merilo za oddaljenost predmeta, smer na zaslonu pa je v povezavi s smerjo antene. Radarska slika okolice je nekoliko podobna sliki na zemljevidu: pri ladijskem radarju se poleg ladij vidi tudi obala, pri radarju za spremljanje letalskega prometa pa so na zaslonu elektronsko vrisani letalski koridorji in druge pomembne krajevne značilnosti (npr. višinske točke, mesta). Posebno dobro so vidni kovinski predmeti, ki močno odbijajo radarske valove. Nevidna letala (ali ladje) so grajena tako, da radarske valove čim bolj razpršijo, poleg tega pa so obdana s snovjo, ki jih močno vpija. Razl. izvedbe radarskih naprav se uporabljajo za nadzor zračnega prostora, zračnega prometa (npr. postopek GCA), letalsko in ladijsko navigacijo, letenje, ki ga vodijo instrumenti, za razpoznavanje in zaznavanje ciljev (vojska), vodenje ognja, usmerjanje elektronsko vodenih izstrelkov (npr. protiletalskih raket), v meteorologiji za slikanje oblakov in pri raziskovanju ionosfere ipd. V zadnjem času jih uporabljajo za satelitsko snemanje površine Zemlje: z njimi je mogoče meriti hitrosti in smeri vetrov ter morskih tokov, opazovati gibanje ledenih mas (ledenikov in ledenih gora), s spreminjanjem frekvence oddanega radarskega valovanja pa lahko celo ugotovijo stanje rastlinstva (suša, bolezni, zrelost). Radiovišinomer uporabljajo večja letala: snop valov oddajo navpično proti tlem, nato pa odbiti snop prestrežejo. Na podlagi trajanja potovanja valovanja naprava izračuna višino letala. Transponder omogoča spremljanje posameznega letala v zračnem prostoru: naprava odda ustrezni signal z Zemlje. Tega prestreže sprejemnik na letalu in odgovori z ustrezno, zase značilno kodo. Radarski detektor opozori pilota vojaškega letala, da ga opazuje radar. Sekundarni radar se uporablja za natančno merjenje razdalj (manjša občutljivost za motnje). Na mirujočem referenčnem objektu je nameščen pomožni (sekundarni) radarski oddajnik. Ta od glavnega radarja sprejme impulz in takoj odda impulz s svojo kodo; časovna razlika med njima je podlaga za določitev oddaljenosti. Pri policijskem radarju se snop radarskih valov odbije od površine opazovanega avtomobila. Zaradi njegovega gibanja sprejemnik zazna drugačno frekvenco, kot jo ima oddano valovanje (Dopplerjev pojav). Razlika med frekvencama omogoča oceno hitrosti vozila – to policist odčita z zaslona. Radar je 1935 razvil R. A. Watson-Watt, med drugo svetovno vojno pa so ga zelo izpopolnili.
Dostopnost