SS (kratica za Schutzstaffel [nemško, ‘zaščitni oddelki’]), nacistična organizacija; nastala 1925, in sicer iz »štabne straže« (marca 1923 so jo ustanovili pripadniki SA) in – enako kot ta – skrbela za Hitlerjevo osebno varnost. 1929 je vodstvo nad 280 možmi SS (1933: 52.000) prevzel H. Himmler; zaradi zaslug za propad domnevnega Röhmovega prevrata SS ni ostal del »jurišnih oddelkov« SA; postal je samostojni člen NSDAP. Že prej razl. oddelki: splošni SS, oboroženi SS (deloval predvsem v vojaških operacijah na okupiranih ozemljih), mrtvaške glave (morilski oddelki v koncentracijskih taboriščih) in varnostna služba (SD). Prvotno nalogo SS je od 1933 opravljala samo »osebna straža Adolfa Hitlerja«. Še več moči je SS pridobil, ko je postal Himmler vodja nemške policije (1936), imel pa je tudi vplivne somišljenike med člani odborov vseh večjih industrijskih podjetij in bank; 1939 je SS dobil še sodno oblast. Oddelki SS (mrtvaške glave in oboroženi oddelki) so aktivno sodelovali v drugi svetovni vojni, v začetku 1940 so se združili v bojne enote SS; poleg Nemcev v rajhu in folksdojčerjev so sprejemale prostovoljce, pripadnike vseh evropskih narodov (1943 vpoklic vojaških obveznikov). Himmlerjeva ideja je bila, da bi SS – z rasno selekcijo – postal nekakšna rodovna skupnost, ki bi kot Hitlerju brezpogojno vdana vojaška organizacija polagoma popolnoma nadomestil vojsko. Ker je obvladoval policijski aparat (popolnoma od 1936), je imel pod nadzorom Nemčijo in okupirana območja. Predvsem SS je bil odgovoren za nasilje in še posebej uničevanje Judov v tretjem rajhu, zato je bil na nürnberškem vojaškem sodišču (1946) spoznan za zločinsko organizacijo.
Dostopnost