forma [latinsko], lik, oblika, videz, obris. V filozofiji je imel pojem forme osrednji pomen že pri Platonu (stvari imajo svojo formo od večnih idej); pri Aristotelu in zlasti v sholastiki je bila forma (grško morphe) delujoče in pojmovno razlikovalno načelo biti (razlog); forma daje obliko in s tem tudi stvarnost na sebi neoblikovani snovi. Duša je forma živih teles (entelehija). Bog je čista forma brez primesi materije, torej tudi čista stvarnost (akt). Ta nauk o snovi in formi (hilemorfizem) je prevladoval v krščanski srednjeveški filozofiji (pa tudi v neosholastiki). Glede na delež forme (aktualnost) oz. snovi (pasivnost) je vsa bit razdeljena na obsežno hierarhijo. Nauk o »notranji formi« v nasprotju z »zunanjo formo«, ki izhaja iz Plotina, je imel še poseben vpliv na pesnike nemške klasike. V estetiki je forma pojav, čutni izraz notranje vsebnosti lepega, v nasprotju s snovjo oz. vsebino. Po drugi strani je »goli« formi postavljena nasproti prvobitna konkretizacija materije. Za I. Kanta so forme zora in mišljenja subjektivno-apriorne strukture reda vsakršne izkušnje.
Dostopnost