histerija [grško hystera, ‘maternica’], nenormalni odzivi (amnezija, raztresenost idr.) in telesne motnje (posebej hromost, duševne motnje, vegetativne motnje, katalepsija). Nekdaj so bili napadi histerije pogostejši. Nastanek znakov histerije so si psihoanalitiki razlagali z vedenjskimi motnjami – povečano sugestibilnostjo, nagnjenostjo k razcepljeni duševnosti (disociacija) in konverziji (pretvarjanje čustev/afektov v telesne oz. organske pojave). Te poteze so včasih tako izrazite, da govorimo o »histeričnem značaju«. Motnje oz. napadi se pojavijo v zelo obremenjujočih položajih ali pa kot posledica neizživetih in nerazčiščenih dogodkov iz preteklosti. V starem veku so si histerijo razlagali kot potovanje maternice po telesu; histerija je veljala za izključno žensko bolezen. V srednjem veku so imeli histerijo za obliko obsedenosti. V 19. st. je prevladovalo mnenje, da je histerija posledica bolezni osrednjega živčevja (Briquet, J. M. Charcot idr.). P. Janet in še posebej J. Breuer in S. Freud (Študije o histeriji, Studien über Hysterie, 1893; sl. 2003) so iskali vzroke histerije v duševnosti posameznika. Pri zdravljenju histerije so učinkovite razl. oblike psihoterapije. – O histeriji v širšem pomenu govorimo, ko hoče biti človek v središču pozornosti in se zato obnaša teatralno ter je zelo razdražljiv.
Dostopnost