nadrealizem, skovanka G. Apollinaira; nadrealizem je razumel kot nasprotje posnemanja narave in naturalizma; pojem je na novo opredelil A. Breton (Manifest nadrealizma, Manifeste du surréalisme, 1924); prikazovanje nadnaravnega, nedoumljivega in izražanje višje stvarnosti v obliki asociacij pod vplivom sicer nezavednih duševnih mehanizmov.
Književnost Vplivi romantike (Novalis, comte de Lautréamont, G. de Nerval), francoskega simbolizma (A. Rimbaud), dadaizma (A. Jarry kot predhodnik, T. Tzara) in zlasti psihoanalize (S. Freud) so navedli Bretona in Ph. Soupaulta v delu Magnetna polja (Les champs magnétiques, 1920) na knjižno obdelavo nezavednega z opisovanjem sanj (récit de rêves) in z avtomatičnim pisanjem (écriture automatique). Krog privržencev (L. Aragon, Robert Desnos, P. Éluard, Benjamin Péret, R. Vitrac) se je zaradi političnih sporov razšel po drugem Bretonovem manifestu; Breton in posebej Aragon sta povezovala nadrealizem z marksizmom in poskušala svojo literarno naprednost postaviti v službo revolucije. Vpliv nadrealizma v nemški književnosti je čutiti mdr. v delih F. Kafke, H. Arpa, P. Celana.
Likovna umetnost Izhodišče nadrealizma je bila poleg dadaizma tudi Pittura metafisicaG. de Chirica, v kateri je ustvaril odtujeno, iluzionistično slikovno prizorišče; na takšnem prizorišču so nadrealisti sestavljali predmete in položaje v na videz nasprotujočih si kombinacijah, da bi z večpomenskostjo omajali utečeno mišljenje, izkustvo in gledanje. S. Dalí in Y. Tanguy sta slikala predvsem imaginarne krajine in bitja, J. Miró pa je poskušal z abstraktnim oblikovnim izražanjem prenesti razvojni proces sanj v slike. M. Ernst in R. Magritte pogosto kažeta simbolistično privzdignjenost. Prvine nadrealizma so zaznavne tudi v pop artu, psihedelični umetnosti, fantastičnem realizmu in tašizmu. V Sloveniji se je nadrealizmu posvečal S. Kregar.
Dostopnost