gibanje, 1. filozofija:prostorske ali krajevne spremembe, spremembe kvalitete ali kvantitete, bistva ali pojavnosti; podrejene so mu vse stvari. Že Aristotel je razlikoval vzrok gibanja, ki je v stvari sami kot del njene narave, njen notranji vzgib ali bistvo, in vzrok, ki je zunaj le-te. Pri Platonu je vzrok za vse spremembe gibanja mehanski. Po srednjeveški teoriji gibala (J. Buridan) prihaja udarna moč sicer od zunaj, vendar se vtisne v telo in v njem deluje naprej. Ker pa je identiteta v času veljala za postavko gibanja, je morala biti tam, kjer »vse teče« (Heraklit), tudi bit sama negibna (Parmenid), bog pa negibno gibalo.
Sorodna gesla: Buridan, Joannes | Heraklit | Parmenid2. biologija:1) gibanje pri živalih najbrž povzročijo beljakovine, ki se krčijo (kontraktilne; teorija o drsečih filamentih). Stegnjenje vedno sproži antagonist (antagonizem); to so lahko druga mišica (vretenčarji), elastična struktura (krčljiva galerta klobuka pri meduzah) ali hidroskelet (gliste). V živalstvu je mogoče ločiti tri osnovne tipe gibanja: plazemsko gibanje (amebe), migetalčno gibanje in mišično gibanje. To lahko poteka brez končin (gliste, meduze) ali s končinami; končine morajo biti trde; to omogoča notranji skelet (vretenčarji), zunanji skelet (členonožci) ali hidroskelet (iglokožci). Najpomembnejša aktivna gibanja v prostoru živali so tekanje, letanje, plavanje, plazenje, plezanje; pasivna gibanja v prostoru so drsenje, jadranje, dviganje in spuščanje vodnih živali; nelokomotorična gibanja pa so nagibanje, oprijemanje, lov plena ipd. Vodne živali se gibljejo tako, da udarjajo z bički ali utripajo z migetalkami (mikroorganizmi), se poganjajo z veslastimi zadnjimi nogami (vodni hrošči in ptiči plovci), udarjajo z repno plavutjo (ribe, kiti, delfini), z valovanjem t. i. valujočih plavuti (npr. morski konjiček), zvijanjem telesa (npr. jegulja, kače), udarjanjem prednjih končin (npr. tjulnji, morske želve, pingvini); v obliki odrivanja se gibljejo meduze, ličinke kačjih pastirjev in hobotnice. Vretenčarji, ki letajo, uporabljajo za let v peruti ali krila preobražene prednje končine (ptiči, netopirji, leteči zavri). Za gibanje v prostoru je potrebne veliko energije. 2) gibanje pri rastlinah, spreminjanje lege rastlinskih organov, redkeje premikanje z mesta. Avtonomno (endogeno) gibanje povzroči dogajanje v rastlini, aitionomno (inducirano) gibanje pa zunanji dražljaji. Zunanji dražljaj določa smer gibanja pri tropizmih in premikih z mesta (topotaksa; taksa); pozitivni dražljaji v smeri dražljaja, negativni pa stran od tega. Smer gibanja pri nastijah in fobotaksi ni odvisna od dražljaja, temveč od zgradbe rastlinskega organa oz. celice. Kemični ali fizikalni dražljaji določene jakosti povzročijo spremembe v celični plazmi; nastane akcijski potencial; pogosto se razširi vzburjenje na sosednje celice, včasih na velike razdalje (mimoza). Mehanizmi gibanja pri rastlinah so razl. Turgorsko gibanje povzroči sprememba pritiska vsebine celice na celično steno (turgor, osmoza); zvišanje turgorja povzroči povečanje, znižanje pa zmanjšanje celic; razl. turgor na nasproti si ležečih straneh organa povzroči upogibanje proti strani z nižjim pritiskom, npr. gibanje listnih sklepov pri mimozi; zaradi hitrega izenačenja turgorja lahko rastlina »odvrže« seme, npr. nedotika. Higroskopsko gibanje zaradi nabrekanja in plahnjenja sten mrtvih celic, npr. odpiranje in zapiranje trosovnikov in nekaterih plodov. Rastno gibanje, zaradi razl. hitrosti rasti strani organa, ki ležijo druga nasproti druge (nutacije). Bakterije, alge, sluzavke, zoospore in gamete mnogih višjih rastlin se lahko premikajo, npr. z gibanjem plazme, psevdopodiji, bički.
Dostopnost