ogenj,
1. splošno: proces gorenja, pri katerem nastajata toplota in svetloba (plamen); ogenj nastaja pri reakciji gorljive snovi s kisikom iz zraka ali drugim plinastim oksidacijskim sredstvom (npr. klorom). Najprej se je človek naučil »shranjevati« ogenj, ki je nastal pri požarih po streli; najstarejši sledovi v najdišču pekinškega človeka (starost ok. 400.000 let). Človek je sam pripravil ogenj veliko pozneje.

Sorodna gesla: izgorki | ognjeni jezdec | oksidacijska sredstva | pekinški človek | vročina
2. mineralogija: ogenj draguljev, sijajna igra barv pri obrušenih dragih kamnih, zlasti pri diamantu; temelji na visoki disperziji.

Sorodna gesla: disperzija


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek