indoevropski jeziki (na nemškem govornem območju indogermanski jeziki), jezikovna družina v Evropi in Aziji; posamezni jeziki so zdaj mrtvi. Vanjo sodijo: 1. keltski jeziki, 2. germanski jeziki, 3. italski jeziki (v starem veku so bili razširjeni po vsem Apeninskem polotoku), 4. baltski jeziki, 5. slovanski jeziki, 6. ilirski jezik, 7. traški in dakijski jezik, 8. albanski jezik, 9. grški jezik, 10. frigijski jezik, 11. anatolski jeziki v Mali Aziji, 12. armenski jezik, 13. iranski jeziki, 14. toharska jezika (ki so ju v 7./8. st. govorili v kitajskem Turkestanu), 15. indoarijski jeziki, 16. kafirski jeziki (brez pisnih virov). Sorodstvo teh jezikov se kaže v besednem zakladu, glasovnem sestavu in slovnici. Na podlagi primerjave vzporednic med temi jezikovnimi skupinami je indoevropeistika sklepala o skupnem prajeziku. Ta prajezik je bil fleksijski jezik in je poznal prevoj. Poleg delitve na kentumske in satemske jezike (po latinski oz. avestijski besedi za ‘sto’) poznamo zdaj tudi delitev na zahodne in vzhodne.
Dostopnost