gozd, sklenjen sestoj gozdnega drevja, pogosto z grmovnim slojem in prizemnimi rastlinami (mahovi, lišaji, zelnate rastline, pritlikavi grmi). Gozd je življenjska združba rastlin in živali s svojevrstnimi podnebnimi in talnimi danostmi. Gozdovi so se razširili v devonu po nastanku kopenskih rastlin s prevodnimi tkivi, in sicer za vodo in asimilate posebej, z razvejanim koreninskim sistemom in nadzemnimi poganjki na opornem tkivu. Prvi gozdovi z več kot 30 m visokim drevjem so rastli v karbonu, o njih pričajo ležišča črnega premoga. V močvirnih gozdovih so uspevale praproti in lisičjakovci, ki se razmnožujejo s sporami in so zaradi spolnega razmnoževanja vezani na mokro okolje. Predniki današnjih storžnjakov so rastli na manj vlažnih krajih (razmnoževanje s pelodom); iz njih so se razvile borovke. Od poznega triasa do zgodnje krede so v gozdovih uspevali razni predstavniki ginkgovcev, palmovih praproti, primitivnih iglavcev, pozneje tudi listavcev. Pred ledenimi dobami je bilo podnebje na s. polobli toplejše od današnjega, zato so v gozdovih uspevale številne tropske vrste. Drevesa so se nato pred ledeniki in hladnimi stepami umaknila proti jugu. Ker v Evropi potekajo gorske verige v smeri V–Z, se številnim vrstam ni uspelo pomakniti na J in so propadle. Po koncu würmske poledenitve, pred ok. 12.000 leti, so se v prejšnje tundre naselile breze in bori; tako se je začel razvoj gozdov po ledeni dobi. Sledili so hrast, smreka, lipa, brest, jesen, javor in leska. Ok. 6000 pr. n. š. so v srednji Evropi prevladovali mešani hrastovi gozdovi, v gorah jv. Evrope pa smreka. Razvoj srednjeevropskega gozda po ledeni dobi se je končal šele pred pribl. 3000 leti s prevlado bukve. Vsak nemoten razvoj vegetacije je vodil med sukcesijo h končnemu stanju (klimaks). Gola tla so poselile najprej pionirske rastline, nato večletna zelišča in trave; trave so kmalu prerasla drevesa, ki potrebujejo svetlobo. Tem so sledili iglavci in listavci, ki ustvarjajo senco. Razvoj se je nadaljeval, dokler se ni v skladu s podnebnimi razmerami oblikovala najvišja možna stopnja vegetacije. Sklepno stanje predstavlja zelo diferenciran, uravnotežen ekosistem. Takšen ekosistem pogosto nastane šele po tisočletjih, a se takšen tudi dolgo ohrani.
Razširjenost gozdov na Zemlji 4 mlr. ha ali 30 % površine zemlje poraščajo gozdovi. Največja zaokrožena gozdna območja so v tropih; v Južni Ameriki v porečju Amazonke, v Afriki v kongovskem bazenu in v jv. Aziji. V tropih krčijo gozdove v velikem obsegu. Raziskave FAO v 52 tropskih državah so pokazale, da se je površina gozdov v obdobju 1976–80 zmanjšala vsako leto za 9,2 mln. ha, na začetku 90. let že za 20 mln. ha. Po navedbah FAO se je npr. površina gozdov v jv. Aziji zmanjševala za 2,4 % na leto (na podlagi stanja iz 1989). V srednji Evropi s potencialno naravno gozdnatostjo ok. 90 % (negozdni alpinski pas 10 %) je od nekdanjih pragozdov ohranjena tretjina sedaj gospodarskih gozdov. Najpomembnejše gozdne vegetacije na Zemlji so 1. tropski gozdovi: vednozeleni deževni gozdovi (v gorah tropski gorski gozdovi) s pestro sestavo; na območjih z deževno in sušno dobo listnati savanski gozdovi; sem sodijo še obalni mangrovovi gozdovi; 2. subtropski gozd: zimzeleni listnati in lovorasti gozdovi na subtropskih območjih z zimskim deževnim obdobjem so razširjeni v Sredozemlju, j. Afriki, Avstraliji in v. Aziji; 3. gozdovi zmernega podnebja: listnati mešani gozdovi srednje in zahodne Evrope, v. Severne Amerike in s. dela v. Azije, skupaj z gorskimi iglastimi gozdovi Alp, Skalnega gorovja in Himalaje; 4. borealni gozdovi: 400–2000 km širok pas iglastih gozdov s. poloble, imenovan tajga (ok. 1 mlr. ha, 44–72° severne zemljepisne širine) s skromno sestavo dreves (smreka, bor, macesen, breza, topol).
Delovanje gozdnih ekosistemov 1. Gozdovi porabljajo sicer več vode kot druge rastlinske odeje, vendar zmanjšujejo učinek visokih voda in izravnavajo količino povirne vode. Okoli tretjino padavin prestrežejo listi oz. iglice; del jih izhlapi, zato se poveča zračna vlažnost (intercepcija). Drugi del kaplja na tla in počasi prenika; 2. nevplivana gozdna tla so zaradi humusnega sloja in odpadlih rastlinskih delov rahla in imajo več drobnih por za zadrževanje vode (talna voda, talna struktura) ter omogočajo razmeroma stalne odtočne vode; 3. hkrati so gozdna tla zaradi velike notranje površine talnih agregatov naravni filter za prenikajočo vodo, zato dajejo gozdovi najčistejšo pitno vodo; 4. gozdno drevje s svojim koreninskim sistemom utrjuje tla na bregovih voda, ko so vode visoke (erozija), in strma pobočja pred odnašanjem tal ter zemeljskimi in kamnitimi plazovi. Debla preprečujejo sprožanje snežnih plazov (varovalni gozdovi); 5. tudi ozki pasovi drevja so zaščita pred vetrom. Hkrati sta manjša izsuševanje in erozija tal (s primernimi pasovi zaščite pred vetrom so na stepskih območjih povečali količino kmetijskih pridelkov za 25 %); 6. gozd čisti zrak; na površino listov, iglic, vejic in vej sedajo prašni delci (suha depozicija) in plini (mokra depozicija). Dež jih od tam spira v tla, tako da se v tleh nabirajo celo radioaktivne snovi. Pri močnem onesnaženju zraka se čistilni učinek drevesnih krošenj kaže v propadanju gozdov; 7. atmosfera na zemlji s stalno sestavo zraka je v veliki meri odvisna od rastlinstva, posebej od gozdov. S sončno energijo »predelajo« gozdovi velikanske količine ogljikovega dioksida iz zraka v ogljikove hidrate (asimilacija, fotosinteza); pri tem se sprošča kisik; 8. širna gozdna območja imajo vpliv na splošno podnebje (npr. kroženje zraka, zračno vlažnost in temperaturo, padavine, oddajanje toplote v atmosfero) in delujejo izravnalno; 9. gozdovi na zemlji dajo 7–9 mlr. m3 lesa na leto; les je vir energije ali industrijska surovina. Poleg tega dajejo gozdovi smolo in razna olja, kavčuk, drevesno skorjo in naravna vlakna. Hrana rastlinskega izvora iz gozdov so gobe, jagodičje, lupinasti plodovi, v subtropih in tropih dateljni, kokosovi orehi, agrumi in zdravilne rastline. Za človeško prehrano je pomembno tudi živalstvo (npr. jeleni, divji prašiči); 10. velik del rastlinskih in živalskih vrst je vezan na gozdno okolje; 11. ne nazadnje je gozd zelo pomemben za razvedrilo prebivalstva v industrijskih državah.
Človekovi vplivi na gozd Lovci poledene dobe niso imeli vpliva na podobo gozdov in je tudi niso spreminjali. V srednji Evropi so se z doselitvijo živinorejcev in poljedelcev pred ok. 7000 leti razmere spremenile. Živino so pasli v gozdu, ki so ga krčili s sekiro in ognjem (še zdaj se v svetu preživljajo s požigalništvom). Že v antiki so v Sredozemlju izropali gozdove (cedrovi gozdovi v Libanonu), od koder so dobivali les za graditev bivališč, svetišč, palač, ladij. Velike krčitve širnih in strnjenih srednjeevropskih gozdov toplih nižin s plodnimi tlemi so izvedli že Kelti, Germani in Rimljani. Dlje so posegli v visokem srednjem veku pod vodstvom samostanov z »javno pravico« svobodnjakov, ki so smeli ribariti, loviti in izrabljati gozdove za časa Merovingov in Karolingov. Gozd je postal osnova za razvoj takratnih srednjeevropskih držav. Kmetje so postali uporabniki tujih gozdov, v katerih jim je bilo dovoljeno za svojo porabo pridobivanje lesa, paša živine, nabiranje medu in smole idr. Čezmerna sečnja in paša (svinjska paša z želodom in žirom, še preden so poznali krompir) sta v kritičnih rastiščnih razmerah povzročili propad celotnih ekosistemov, kjer se gozdovom ni uspelo ohraniti (erozija tal, nastanek krasa v Sredozemlju). Ti gozdovi (gaji) so bili sicer zelo estetski, toda lesnoproizvodno slabo donosni. Ko so kmetje prešli na hlevsko živinorejo in začeli uporabljati nastil, so iz gozdov odnašali zgornjo plast tal, s čimer so osiromašili gozdna tla. Obenem se je pojavila vse večja potreba po lesu kot edinem energetskem viru in surovini za naraščajoče prebivalstvo. Po stoletja trajajočem ropanju gozdov so v 18. st. spoznali, da bo lesa v kulturni krajini zmanjkalo, s čimer so postavili temelje za načrtno gozdno gospodarstvo in gozdarsko znanost. Postavili so načelo trajnosti donosov in razvili načrtovalske metode za zagotavljanje trajnosti. Obsežne gole površine so zaradi tehničnih (revna tla) in gospodarskih razlogov (iskan les) pogozdili predvsem s smreko in borom. Takratna neizogibna ekološka napaka, ki ima svoje vzroke v stoletni kmetijski izrabi »gozdov«, se zdaj počasi odpravlja. V svetu porabijo 3,4 mlr. m3 lesa na leto (podatek iz 1995). Okoli polovico ga pokurijo, preostali del uporabljajo za gradbeni les, žagarske polizdelke, lesne plošče, celulozo, papir in druge izdelke. Gozd je zato v mnogih državah surovinska osnova za pomembno gospodarsko dejavnost – lesnopredelovalno industrijo. V zadnjih desetletjih ogrožajo gozdove velike količine izpušnih plinov, posebej dušikovi oksidi in žveplov dioksid. Slednji reagira z zračno vlago prek žveplove(IV) v žveplovo(VI) kislino; kisli dež povzroča poškodovanost in propad gozdnih ekosistemov. Zaradi številnih procesov zgorevanja povsod na Zemlji zbuja skrb še naraščajoča vsebnost ogljikovega dioksida v zraku. Zemeljska površina se zato bolj ogreva in posledica je sprememba makropodnebja in pomik podnebnih pasov. Če se v tej smeri ne bo nič spremenilo, bodo sušna obdobja trajnejša in dvignila se bo gladina morja (topitev ledu na polih). Za to so odločilni avtomobilski promet, termoelektrarne, toplarne v industrijskih državah in požiganje tropskih in subtropskih gozdov v deželah v razvoju, posebej v Braziliji, pa tudi v Afriki in jv. Aziji. Posledice so povečana erozija, zmanjševanje zaloge vode v tleh in težje prenašanje sušnih obdobij, zato so reke bolj polne plavin, več je povodenj in opustelosti pokrajine. Na srečo je vse manj roparskih posegov v gozdove v industrijskih državah, posebej Kanadi, ZDA in državah nekdanje ZSSR.
Slovenski gozdovi Gozdna meja je 1500–1900 m visoko; gozdovi pokrivajo ok. 1,1 mln. ha ali skoraj 54 % celotne površine (med najbolj gozdnatimi območji v Evropi); obseg gozdov se še širi. Slaba tretjina je gozdov iglavcev (predvsem smreke, jelke, črni bor), v gozdovih listavcev je najpomembnejša bukev; stopnja prizadetosti drevja zaradi onesnaženega ozračja je večja le v bližini nekaterih industrijskih in energijskih obratov. Gospodarjenje z gozdovi je večinoma vzorno (javni nadzor ponekod že od 15. st.), saj je izkoriščanje gozdov že tradicionalno pomembna gospodarska dejavnost ne le zaradi pridobivanja lesa (ok. 4 mln. m2 na leto) in stranskih gozdnih pridelkov, ampak tudi zaradi lova in izletniškega turizma; lastništvo nad gozdovi sta v 20. st. močno spreminjala agrarna reforma in zemljiški maksimum, zdaj pa denacionalizacija.
Dostopnost