sluh (avditus), sposobnost zaznavanja zvočnih valov v zraku ali vodi z ustreznimi čutili. Specifični slušni organi so se razvili le pri žuželkah in vretenčarjih. Nekatere skupine žuželk (kobilice, murni, škržati, nekateri nočni metulji) imajo slušne organe (bobnični organi) na nogah, zadku ali na oprsju (sovka). Ti zvočni sprejemniki so prekriti s tanko opno, ki zvočna nihanja prenaša na skupine (od 2 do več kot 100) čutnic. Bobnični organi ne ločujejo razl. višin zvokov; nekatere žuželke zaznavajo ultrazvok, dolgoroge kobilice npr. nihanja do 90 kHz, nekatere vešče do 175 kHz. Slušni organ pri vretenčarjih se je razvil iz ravnotežnih organov labirinta v notranjem ušesu (ravnotežni čut, uho). Izmed skupin čutnic se je zlasti tista v lageni (stranska izboklina vrečice) razvila v zmogljiv slušni organ. Pri plazilcih in ptičih je izrasla v povezek, pri sesalcih se je zvila (Cortijev organ) v polžu (kohlea). Od žab naprej se pojavlja srednje uho, ki povezuje kožnati bobnič prek slušnih koščic (stebrc pri dvoživkah, ribah in ptičih; kladivce, nakovalce in stremence pri sesalcih) s slušnim organom. Pri sesalcih zunanje uho (uhelj in sluhovod) izboljšuje sprejemanje zvoka. Tekočina (perilimfa) v polžu prevaja tlačne spremembe in zaniha opno (krovna membrana v preddvornem kanalu). Ta nihaje prenese na drobne dlakaste izrastke slušnih čutnic in jih vzdraži, kar izzove električne dražljaje, ki jih slušni živec (VIII. možganski živec) posreduje v možgansko središče za sluh. Posebni sposobnosti vretenčarskega ušesa sta razlikovanje višine tonov in izkoriščanje binavralne časovne razlike (tj. časovna razlika, v kateri zvok s strani doseže eno in drugo uho) za ugotavljanje smeri, iz katere prihaja zvok. – Preskušanje sluha avdiometrija.
Dostopnost