epilepsija [grško], božjast, padavica, latinsko morbus sacer (‘sveta bolezen’), možganska bolezen, lahko je prirojena, posledica poškodbe ali tumorja (travmatska epilepsija, simptomatska epilepsija). Najbolj znana oblika epileptičnega napada je t. i. veliki napad (grand mal, epilepsia major). Znaki: po začetni otrplosti napadi krčev s trzljaji vsega telesa, hropeče dihanje, slinjenje, nehoteno mokrenje, izguba zavesti. Pogosto napovedo napad čudni občutki (avra), ki se pojavijo neposredno pred začetkom napada, vendar se ta začne ponavadi tako nenadno, da je bolnik v nevarnosti, da se pri padcu poškoduje. Napad traja dve do tri minute, nato bolnik za več ur zaspi. Smrtno nevarna je oblika epilepsije, pri kateri se napadi ponavljajo v kratkih časovnih presledkih in jih spremlja izguba zavesti (status epilepticus). Dolgotrajna epilepsija pogosto povzroča osebnostne spremembe (nagnjenost k perseveraciji, razdražljivost, demenca). Druga pogosta oblika epileptičnega napada je t. i. absenca (petit mal), pri kateri je bolnik za nekaj sekund zamračen, izgubi stik z okolico. Obstajajo tudi druge oblike epilepsije, npr. temporalna epilepsija, monoklonična epilepsija ipd., ki pa so manj pogoste. Vzroki primarne epilepsije še niso povsem raziskani, vendar je temeljni verjetno presnovna motnja v možganih. Epileptične napade preprečijo antiepileptična zdravila, pri simptomatski epilepsiji pa je treba odstraniti vzrok.
Dostopnost