rudarstvo, vsi postopki za izkoriščanje rudnega bogastva; sem sodijo odkrivanje, pridobivanje, kopanje in predelava rudnin, kot so premog, nafta, rude, kamena sol in kalijeve soli, posebne gline, skrilavec in visokovredni minerali za industrijo kovin in nekovin. Z rudarstvom so se ukvarjali že v predzgodovinski dobi; poleg dnevnih kopov so zelo zgodaj poznali tudi jamsko delo. Najprej so pridobivali kremen (obsidian), in sicer v j. Franciji, Belgiji in na V srednje Evrope, nato baker in kositer (s tem povezano pridobivanje brona) na Cipru, v Angliji, Vzhodnih Alpah in Španiji, železo, žlahtne kovine in soli (Hallstatt). Z rudarstvom so se ukvarjale skoraj vse zgodnje kulture (Prednji Orient, Sredozemlje, srednja in severna Evropa, v. Azija, Srednja in Južna Amerika). – V obliki dnevnih kopov odpirajo prostrana površinska rudišča; z bagri vedričarji in bagri strgalniki (skraperji) ali z razstreljevanjem in nakladalniki je mogoče kopati do globine 350 m. Pri vseh drugih vrstah rudišč poteka delo v jamah (jamsko delo); najgloblji jaški na svetu so v Južni Afriki; v rudnikih diamantov v Kimberleyju kopljejo v globini 3000 m. Odkrivanje nahajališč se začne z geofizikalnimi in geološkimi raziskavami tektonske oblikovanosti podtalja. Potem rudišče in okoliške kamnine raziščejo (vrtine in sledilni jaški; preučijo vzorce). Sledi pripravljalna faza, tj. odpiranje rudišča (vkop). Če nahajališče leži na hribovitem območju, odprejo rudišče z rovi, sicer pa z jaški (ti so lahko navpični ali zvrtani poševno). Rudišče najprej razdelijo na obzorja, ki so med seboj oddaljena 60–100 m, nato obzorja na etaže in etaže na polja, v katerih so izdelane jamske proge (prečno in vzdolžno glede na smer rudišča). Z ureditvijo odkopnih polj rudišče pripravijo za odkopavanje. Iz vpadnikov (rovi, ki vodijo do rudišča) izdelajo nadkope, ki etaže povezujejo tako, da je razpored ustrezen obliki in bogatosti rudnega telesa. Mesto odkopavanja je odkopno čelo. Odkopavanje je odvisno od vrste rudišča in od oblikovanosti prikamnin. Pri tem ločimo načeloma: 1. trajno podpiranje krovne kamnine (krovnina) s podporniki; komorno odkopavanje: iz odkopnega hodnika (večinoma na obeh straneh) izkopljejo komore (4–8 m široke in do 100 m dolge); vmesni podporniki ostanejo. V rudnikih kalija naredijo najprej 2 m visok udor, zgradijo komoro (do 10 m visoko) od spodaj navzgor do stropa (potiskanje stropa), odstranijo izkopano hribino (izkopavanje do praznega) in na koncu komoro napolnijo z jalovino (zasip); 2. podpiranje krovnine z jalovinskim zasipom. Pri čelnem odkopavanju odkopljejo premog med dvema vodoravnima hodnikoma v pasovih, dolgih do 300 m; nastale prazne prostore sproti polnijo z zasipom (zasipavajo). Podobno je pri vpadnem odkopavanju – pri tem premog drsi po zasipu navzdol. – Pri stropnem odkopavanju poteka odkopavanje od spodaj navzgor. Ruda drsi navzdol skozi presipnike, premog pa po zasipu. – Pri udarnem odkopavanju je odkopno polje razdeljeno na majhne odseke; vsakega odkopljejo posebej in nato prazen prostor popolnoma zasujejo. Izkopnino pridobivajo od spodaj navzgor; 3. zrušitev krovnine: krovnino pustijo, da se sama zruši (podpornike umikajo in postavljajo) ali pa jo zrušijo načrtovano. Pri odkopavanju z rušenjem podpornikov popolnoma izpraznijo številne vzporedne komore vzdolž določenega hodnika; podporniki, ki ostanejo med njimi, najprej še podpirajo krovnino. Pri gornješlezijskem odkopavanju podpornike nato po odsekih snemajo, dokler se krovnina ne zruši. Pri širokem čelnem odkopavanju z rušenjem (Velenje, Anglija, Porurje) je krovnina sprva še podprta s podporjem; z napredovanjem odkopnega čela pa podporje postopoma odstranjujejo, zato se krovnina ruši. Dela pri odkopavanju – izkopavanje, odvažanje, utrjevanje – zdaj v veliki meri potekajo strojno: v premogovnikih s skobeljnimi (premogovniški skobelj) in valjčnimi zasekovalnimi stroji (zasek) ter skupaj z dvojnimi verižnimi transporterji (transportni stroji) in tračnimi transporterji, v rudnikih kalijevih soli in drugih rudnin s strgalnimi stroji, gumenimi trakovi ter drugimi sredstvi, ki ne potrebujejo tirov. Podiranje jamskih prostorov je potrebno za zagotovitev večje trajnosti jamskih prostorov in zavarovanje rudarjev; nekdaj so uporabljali zgolj les, zdaj predvsem podpornike iz jekla, betona, brizganega betona in hribinskih sider. Odvažanje obsega prevoz izkopnine od odkopa do mesta predelave. Iz odkopnih hodnikov jo odvažajo večinoma z gumenimi transporterji, na območju prečnih hodnikov (prečnik) izkopnino zbirajo na glavnih nakladalnih postajah in nakladajo na transportne vozičke (1–6 m3 prostornine; do 100 v enem vlaku). Vleče jih lokomotiva. Tako pride do polnilne postaje, mesta, kjer se stikata jama in jašek. Tam transportne vozičke (hunte) potisnejo na izvozno kletko ali pa izpraznijo v posodo (skip), da jo izvažajo na površino. Z ureditvijo prezračevanja je omogočena preskrba rudarjev s svežim zrakom, strupene in zadušljive pline zredči na dovoljene koncentracije, če pa temperature presegajo dovoljene vrednosti, sistem lahko hladi delovne prostore.
Dostopnost