insekticidi, želodčni, dihalni in kontaktni strupi za zatiranje škodljivih žuželk: predvsem sintetične kemikalije (kloroogljikovodiki, npr. DDT, heksapreparati; organski fosforni estri, npr. paration; karbamati, amidini, nitrofenoli in karbolineji). Manj pomembni so rastlinski insekticidi, kot sta nikotin in iz cvetov krizantem pridobljeni piretrum, ki ga pogosto uporabljajo v gospodinjstvih in vrtovih. Insekticide uporabljajo tudi v kmetijstvu, vrtnarstvu in gozdarstvu, tudi za dezinsekcijo prostorov ipd., predvsem kot prašiva, škropiva ali sredstva za trosenje. – Za sintetične kemikalije je značilno: nespecifičnosti (večkrat uničujejo skoraj vse žuželke, tudi naravne sovražnike); močna strupenost za vse toplokrvne organizme, zlasti ptice; njihovi ostanki se dolgo ohranjajo v tleh; lahko se nabirajo v maščobnih tkivih (zlasti DDT in podobni kloroogljikovodiki), od koder lahko v kriznih situacijah organizma škodljivo vplivajo, zlasti na jetra. Negativne posledice teh sredstev, predvsem uničevanje naravnih sovražnikov žuželk in odpornost številnih pomembnih medicinskih, kmetijskih in gozdnih škodljivcev proti uporabljenim insekticidom, povzročajo, da je njihova intenzivna uporaba na velikih zemljiških kompleksih biotično in gospodarsko čedalje dražja; boljša je selektivno-periodična uporaba ob večjem deležu biotičnega zatiranja škodljivcev.
Dostopnost