plača, pogodbeno določeno plačilo za opravljeno delo, ki se praviloma izplačuje v rednih mesečnih zneskih v denarni obliki, redkeje kot plačilo v naravi; v širšem pomenu tudi kakršnokoli plačilo za opravljeno delo (osebni prejemki). V primeru inflacije niso toliko pomembne nominalne plače (denarni znesek plače), ampak realne plače, torej količina dobrin, ki jih je z nominalno plačo mogoče kupiti za zagotovitev določene življenjske ravni. Pomembna delitev plače je še na bruto in neto plačo; bruto plača je znesek, ki ga delodajalec izplača zaposlenemu, neto plača pa je znesek, ki zaposlenemu ostane od bruto plače po odbitku dohodnine, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkov za zdravstveno zavarovanje ter morebitnih drugih dajatev, ki jih mora plačati za potrebe državnega oz. občinskega proračuna. Višina bruto plače se vsako leto posebej določi v obliki izhodiščne plače v pogajanjih med delodajalci in sindikati (kolektivna pogodba); višina neto plače je dodatno odvisna še od dohodkovne in socialne politike države (določitev višine stopenj dohodnine in prispevnih stopenj). Z narodnogospodarskega vidika so plače po eni strani dohodek (zaposlenih), po drugi pa strošek podjetij, zato vsako povečanje plač hkrati tudi poveča stroške podjetij. Če podjetja poskušajo višje stroške prek višjih cen prevaliti na prebivalce, imajo plače tudi neposreden vpliv na inflacijo. Plače so zaradi vpliva po eni strani na inflacijo, po drugi pa na zmanjševanje konkurenčnosti domačega gospodarstva (nekonkurenčen izvoz) ne samo socialni, ampak tudi makroekonomski problem, ki ga mora gospodarska politika države spremljati in tudi posredno urejati.
Dostopnost