evangeličanska Cerkev v Sloveniji, manjšinska Cerkev z ok. 18.000 člani. Člani Cerkve, ki ozemeljsko obsega celotno Slovenijo, so organizirani v 13 cerkvenih občinah (Apače, Bodonci, Domanjševci, Gornji Petrovci, Gornji Slaveči, Hodoš, Križevci, Lendava, Ljubljana, Maribor, Moravci – Moravske Toplice, Murska Sobota in Puconci). Po narodnosti so Slovenci, le v cerkvenih občinah Domanjševci, Hodoš in Lendava so tudi madžarske narodnosti. Začetek evangeličanske Cerkve v Sloveniji sega v obdobje reformacije. Prvi duhovni voditelj je bil P. Trubar (1508–86), ki so ga evangeličanski stanovi v Ljubljani 1561 poklicali iz Uracha (Nemčija) za superintendenta slovenske (kranjske) Cerkve. Slovenski evangeličanski duhovniki in reformatorji so 1550–95 ustvarili temeljna besedila za evangeličansko cerkveno organizacijo (katekizem, dele Svetega pisma in celotno Sveto pismo, obrednik – agendo, pesmarico, cerkveni red, veroizpovedni spis – augsburško veroizpoved idr.). Razcvet evangeličanske Cerkve je sovpadal zaradi protireformacije (preganjanja) z njenim zatonom. Izgon vseh predikantov in protestantskih učiteljev 1598 in že prej izgon zadnjega (takratnega) superintendenta Felicijana Trubarja (1555–1600) je pomenil konec evangeličanske Cerkve v vseh takratnih notranjeavstrijskih deželah, kamor so spadale tudi Kranjska, Koroška in Štajerska (evangeličanska Cerkev se je v Sloveniji cerkvenopravno na novo organizirala kot deloma samostojna šele 1922 ter 1945 in 1977 kot povsem samostojna). Dunajski verski mir 1606 je omogočil obstoj evangeličanstva (protestantizma) na Ogrskem. Slovenci, ki so bili po svoji verski pripadnosti evangeličani, so bili vključeni v evangeličansko Cerkev na Ogrskem (Madžarskem). Do 1732 so imeli svoje samostojne slovenske (prekmurske) cerkvene občine. 50-letno pregnanstvo duhovnikov in učiteljev (1732–82) ni uničilo evangeličanstva. Po tolerančnem ediktu avstrijskega cesarja Jožefa II. 13.10.1781 so čez dve leti (1783) ustanovili tri samostojne cerkvene občine (Puconci, Križevci in Hodoš), pozneje pa tudi druge. Vse so bile do konca prve svetovne vojne vključene v evangeličansko Cerkev na Madžarskem. Njihov obredni in tudi knjižni jezik je bila prekmurščina. 1922 so v Prekmurju živeči evangeličani ustanovili svoje samostojno upravno cerkveno telo, imenovano Prekmurska evangeličanska šinjorija. Evangeličani, ki so živeli na ozemlju preostale Slovenije, so imeli svoj »nemški seniorat«. Samostojne Cerkve pa niso ustanovili ne eni ne drugi, temveč so se priključili »Nemški evangeličanski krščanski deželni Cerkvi augsburške veroizpovedi v kraljevini Jugoslaviji«, ki se je ob ustanovitvi 1923 imenovala »Evangeličanski distrikt augsburške veroizpovedi v SHS«. Med obema vojnama so bili evangeličani v Prekmurju ponovno vključeni v madžarsko evangeličansko Cerkev. Evangeličani slovenskih in drugih narodnosti po preostali razkosani Sloveniji pa so ostali pri nemški evangeličanski Cerkvi, ki je imela ves čas svoj sedež v Zagrebu. Ponovno samostojnost je evangeličanska Cerkev v Sloveniji uzakonila z ustavo 1950. Po tej pa duhovni voditelj evangeličanske Cerkve – senior – ni imel škofovske oblasti. Z ustavo in s statutom iz 1977 je bila razglašena popolna samostojnost evangeličanske Cerkve v Sloveniji. Po določilih tega cerkvenopravnega dokumenta lahko senior opravlja vse obrede, ki po nauku evangeličanske Cerkve v Sloveniji spadajo v pristojnost škofa. Naziva superintendent ali škof evangeličanska Cerkev ni uvedla, ker ni pomembno, kakšen naziv ima nosilec službe, temveč kakšne so njegove pristojnosti. Tako je najvišji duhovni predstavnik evangeličanske Cerkve v Sloveniji vsakokratni senior, najvišji posvetni predstavnik pa vsakokratni cerkveni inšpektor. Skupaj oblikujeta predsedstvo Cerkve. Voli ju sinoda ali občni zbor za dobo šestih let. Evangeličanska Cerkev v Sloveniji je organizirana po t. i. sinodalnem sistemu. Najvišje zakonodajno cerkvenopravno telo je sinoda ali občni zbor, ki ga sestavljajo predsedstvo Cerkve, kaplani (kaplanke), duhovniki, duhovnice, inšpektorji cerkvenih občin in delegati iz cerkvenih občin, določeni po številu članstva. Evangeličanska Cerkev v Sloveniji je od 1952 članica Svetovne luteranske zveze. V to mednarodno cerkveno organizacijo je včlanjenih 125 evangeličanskih luteranskih Cerkva iz 68 dežel sveta z ok. 60 mln. člani.
Dostopnost