krst, na antičnem Orientu obred sprejetja novinca v misterijski kult, pri katerem so kandidata potopili v vodo, ga v njej umili ali pa ga poškropili z živalsko krvjo; na prehodu v 1. st. n. š. v navadi tudi v judovskih skupnostih (eseni, Kumran, Janez Krstnik). V krščanstvu so obred krsta povezovali z Mt 28. Pomeni zakrament izbrisa izvirnega greha ter vsaditve v Kristusovo telo, tj. sprejema v Cerkev. Do 13. st. so ga izvajali z imerzijo (potopitvijo), ki se je ohranila v vzhodnih Cerkvah, medtem ko sta jo na Z nadomestila infuzija (politje) oz. asperzija (poškropitev). Do 3. st. so zakrament krsta podeljevali le odraslim, potem pa se je uveljavil krst otrok. H krstu odraslih so se ponovno vrnili prekrščevalci (anabaptisti) v dobi reformacije. V skupnostih, ki so se razvile iz njih, je v navadi še zdaj. T. i. krst v sili lahko v primeru, če krščencu grozi smrtna nevarnost, podeli vsak kristjan. Krst, ki se ga podeljuje v imenu troedinosti, je danes v navadi ob spreobrnitvi. – Pri krstu novorojencev krstni boter da zaobljubo, med njim in krščencem pa se vzpostavi razmerje duhovnega sorodstva.
Dostopnost