obveznost, v pravu razmerje med strankama, v katerem mora ena stranka (dolžnik) drugi (upnik) opraviti izpolnitev, do katere ima ta stranka pravico na podlagi medsebojnega dogovora. Predmet obveznosti je lahko določena dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev; nasprotno terjatev.

Sorodna gesla: dajatev | naturalna obveznost | nemožnost izpolnitve | nepravilna izpolnitev | obremenitev | obveznosti do virov sredstev | obveznost sprejema | terjatev | združitev


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek