slikovna telegrafija, področje telekomunikacijske tehnike, ki se ukvarja s prenosom slike na daljavo, tj. s prenosom električnih signalov po žicah, elektromagnetnih valovanj po zraku ali svetlobnih signalov po optičnih vlaknih. Ozek curek svetlobe se počasi giblje vzdolž bobna s sliko. Boben se vrti in sliko obrača. Curek se tako po vijačnici premika prek slike in odbija od površine. Odbito svetlobo prestreže fotocelica (ali druga za svetlobo občutljiva naprava, npr. fototranzistor): na belih mestih je odboj močan, zato je signal iz fotocelice velik, na črnih pa je majhen. Tako modulirani signal potuje skozi ojačevalnik in prenosno linijo do sprejemnika. Ta vsebuje enak boben, na njem pa se vrti papir, prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo. Na boben v sprejemniku sveti ozek svetlobni curek. Vodi ga signal iz oddajnika. Gibanje obeh bobnov je usklajeno (sinhronizirano), zato na bobnu v sprejemniku po osvetljevanju nastane slika, ki ustreza izvirniku. Po koncu prenosa sliko razvijejo po fotografskih postopkih. Za srednje dobro sliko je treba prenesti vsaj 1600 točk na 1 cm2. V novejših napravah (telefaks) uporabljajo za temperaturno občutljiv papir ali papir, ki počrni na točki, skozi katero tanka elektroda pošlje električni tok. Hitrosti prenosa takšnih sistemov so do 240 vrstic/s. Sodobni sistemi prenašajo digitalne računalniške podatke. Sliko pri snemanju digitalizirajo (s skenerjem, digitalnim fotoaparatom) ali pa videosignal iz snemalne kamere ali magnetoskopskega traku spremenijo z analogno-digitalnim pretvornikom. Takšno sliko zapišejo v računalniški pomnilnik, med prenosom pa posamezne bite zaporedno pošiljajo po prenosni liniji. Ta je lahko navadna telefonska linija, prek modema povezana z računalnikom (hitrost prenosa do 56 kb/s), ali hitro optično vlakno, ki doseže hitrosti več GB/s. Radijske povezave se uporabljajo pri prenosu slik s satelitov (npr. meteoroloških, vesoljskih sond). Tako prenesene slike shranijo na računalniških diskih in jih lahko ustrezno predelajo (neprava barvna fotografija), analizirajo in natisnejo (poljubno število). Takšni prenosi potekajo zelo hitro; uporabljajo jih npr. za znanstvene namene, za izmenjavo slik med tiskovnimi agencijami in pri slikovni telefoniji. Hitrost prenosa dodatno povečajo s stiskanjem (komprimiranjem) podatkov. V primerjavi s posamezno televizijsko sličico je (lahko) digitalna slika veliko ostrejša, počasnejši prenos pa potrebuje manjši frekvenčni obseg in je manj občutljiv za motnje.
Dostopnost