navigacija [latinsko navis, ‘ladja’], plovba, vožnja po morjih, rekah in jezerih, v ožjem pomenu vodenje in usmerjanje vozila, določanje njegovega položaja in uravnavanje smeri gibanja. Posebej pomembna je za vozila, ki se prosto gibljejo v prostoru ali na površini (letala, rakete, baloni, ladje). Zemeljska oz. terestrična navigacija temelji na opazovanju znanih geografskih značilnosti (gore, čeri), umetnih kopenskih označitev, na morju pa svetilnikov, plavajočih boj in merjenju globine. Zelo pomembna naprava, ki je omogočila plovbo po odprtih morjih, je kompas. Ta kaže smer plovila glede na zemeljske meridiane. Sodobnejša izvedba je žirokompas. Ta se ne usmerja po silnicah zemeljskega magnetnega polja. Svojo lego v prostoru ohranja kot vrtavka. Pri astronomski navigaciji opazujejo položaje nebesnih teles (zvezd, planetov, Sonca), čas njihovega vzhajanja in zahajanja ter njihovo navidezno višino (sekstant) nad horizontom. Radijska navigacija; na določenih mestih so nameščeni radijski oddajniki, ki sevajo signal z značilno kodo; sprejemnik na vozilu lahko iz dobljenih signalov samodejno izračuna svoj položaj, po daljšem opazovanju pa tudi smer in hitrost (radijski svetilnik, radijski kompas, LORAN, VORTAC). Pri inercialni oz. vztrajnostni navigaciji zelo natančno merijo vzdolžne in krožne pospeške, ki jih vozilo zaznava od trenutka, ko zapusti znani položaj. Integriranje teh signalov da podatek o trenutni hitrosti, dvakratno integriranje pa podatek o premiku vozila. Sistem vsebuje vrsto merilnikov pospeška (akcelerometrov), vrtavk in računalnik; ta nenehno računa položaj vozila. Ker takšnega sistema od zunaj ni mogoče motiti, ga zelo pogosto uporabljajo za vodenje balističnih raket. Najnatančnejše določanje položaja omogoča satelitska navigacija. To omogoča skupina satelitov (pribl. 24). Iz krožnice oddajajo kodirane signale, ki izražajo natančni čas in trenutni položaj satelita. Sprejemnik (kjerkoli na Zemlji) na podlagi treh ali štirih signalov zračuna svojo lego (GPS, GLONASS).
Dostopnost