nemški jezik, zahodnogermanski jezik v srednji Evropi (Nemčija, Avstrija, Južna Tirolska, Švica, Eupen, Luksemburg, Alzacija) ter na vzhodnoevropskih in čezmorskih jezikovnih otokih; materni jezik več kot 100 mln. ljudi. – Germansko jezikovno območje se je v 6./7. st. z drugim ali visokonemškim soglasniškim premikom v srednji Evropi razcepilo na s. nizkonemški del (severnonemška nižina), ki je staro stanje soglasnikov ohranil, in na j. zgornjenemški del (od sredogorja do Alp); v tem se je t razvil v ɜ ɜ oz. ɜ, p v ff oz. f, k v ch, d v t. Nemški jezik je znan iz zapisov od 8. st. (diutisc: ljudski jezik v nasprotju z latinščino). 750–1050 se je stara nemščina delila na staro visoko nemščino in staro nizko nemščino, ti pa ponovno na 1. staro (nizko) saščino in 2. staro nizko frankovščino. 1050–1350 srednja visoka nemščina in srednja nizka nemščina; značilnosti: izpad izglasnih in medglasnih samoglasnikov, i-jevski preglas, daljšanje kratkih samoglasnikov v odprtih zlogih; v zgornji nemščini je od Bavarske proti S prodirala novovisokonemška diftongizacija (hûs > Haus, îs > Eis, diutsch > deutsch). Z nemško kolonizacijo se je nemški jezik razširil proti vzhodu. Srednja visoka nemščina je bila jezik pesnikov (Walther von der Vogelweide, Wolfram von Eschenbach), srednja nizka nemščina pa knjižni in občevalni jezik Hanze. Zgodnja nova visoka nemščina se navadno omejuje na obdobje 1350–1650. Drugačna razdelitev omenja leto 1500 kot začetek nove visoke nemščine: na podlagi zgornjesaške majsenščine se je na V izoblikoval novovisokonemški knjižni jezik; z Luthrovo Biblijo je prodrl tudi na nizkonemško območje (razen na Nizozemsko; nizozemski jezik); dokončno se je izoblikoval v 18. st. s klasiko. Kot jezik pesništva in znanosti, v v. Evropi tudi kot občevalni jezik, je postal v svetu uveljavljen jezik.
Narečjaše močno živijo na J, na nizkonemškem jezikovnem prostoru izumirajo. Delitev narečij v 1. zgornji nemščini: švabska alemanščina, bavarska avstrijščina, vzhodna frankovščina, južna frankovščina; 2. srednji nemščini: zahodna srednja nemščina s srednjo frankovščino in rensko frankovščino, vzhodna srednja nemščina s turinščino in šlezijščino; 3. nizki nemščini: nizka frankovščina in nizka saščina z vestfalščino in ostfalščino, severna (nizka) saščina in vzhodna nizka nemščina z brandenburščino in meklenburščino. V književnosti produktivne od 19. st. so zlasti nizka nemščina, alemanščina in bavarščina.
Dostopnost