nikotin (C10H14N2), alkaloid iz tobaka (Nicotiana tabacum) in drugih razhudnikovk; 1828 sta ga odkrila Ch. W. Posselt in K. L. Reiman. Nikotin je brezbarvna higroskopična tekočina omamnega vonja in pekočega okusa; na zraku porjavi. Lahko topna je v vodi in alkoholu in je zelo strupena (smrtna doza ok. 0,05 g). Suhi listi tobakove rastline vsebujejo povprečno 1,2–1,5 % nikotina, cigareta 0,1–15 mg. Pri kajenju zgori del nikotina v žarilni coni, preostali del kondenzira v ogorku. Pri kajenju cigarete preide okoli tretjina vsega nikotina v dihala, 30–60 % (pri inhalaciji 90 %) se resorbira. Nikotin se v jetrih hitro razstrupi. Nikotin povzroča zaradi vzburjanja vegetativnega živčevja povečano izločanje adrenalina in noradrenalina, mobilizira sladkor iz telesnih skladišč, daje občutek sitosti, povzroča krčenje krvnih žil, zato se zniža temperatura kože, preskrba srčne mišice s krvjo idr.; prehaja tudi v materino mleko.

Sorodna gesla: alkaloidi | insekticidi | razhudnikovke | tobak | živčevje | živčni strupi


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek