katakombe, po starem imenu za polje ob Apijski cesti (Via Appia), ad catacumbas (etimologija ni jasna), kjer so častili kojmeterij (zidano grobnico) sv. Sebastijana; izraz so ustvarili v zgodnjem srednjem veku. V prenesenem pomenu se uporablja za podzemne grobnice (za pokop trupel, nikdar pa pepela) pri sredozemskih ljudstvih, predvsem pri Etruščanih in prvih kristjanih, ki so katakombe uporabljali tudi kot pribežališče in se v njih zbirali. Katakombe so sestavljene iz predprostora, iz katerega vodijo hodniki h grobnim nišam, vglobljenim v stranskih stenah, in k zidanim grobnicam. Poznejše krščanske katakombe imajo dolge glavne hodnike, od katerih se v več nadstropjih odcepljajo stranski hodniki s stropnimi in stenskimi slikarijami, ki ponazarjajo misel o odrešenju, čeprav se v formalnem pogledu ujemajo s poganskimi antičnimi upodobitvami. Razvoj katakomb je mogoče brez prekinitev spremljati v Neaplju (1.–10. st.). V Rimu so katakombe sicer šele iz 2. st., vendar po velikosti in pomenu prekašajo vse druge; največje so Kalistove katakombe (61.060 m2).
Dostopnost