rekombinacija [latinsko, ‘vnovična združitev’], 1. fizika:pojav, pri katerem se pozitivno in negativno nabiti delec združita, pri tem pa nastane električno nevtralen delec. Npr. ioni, ki nastanejo pri ionizaciji molekul ali atomov, se znova združijo v nevtralne delce; elektroni in vrzeli v polprevodnikih se pri rekombinacijah združijo. Rekombinacija je pogosto povezana z emisijo svetlobe (rekombinacijska svetloba).
Sorodna gesla: ion | ionizacija | meteor | nebo | plazma | polprevodniki | svetenje nočnega neba2. genetika:vsak proces, ki povzroči nov medsebojni položaj dednih dejavnikov (gen). Osebek z novo kombinacijo genov se imenuje rekombinanta. Pri evkariotih poteka rekombinacija med mejozo, ko se deli homolognih kromosomov lahko med seboj izmenjajo (prekrižanje). Pri bakterijah poteka s prenosom DNK iz ene celice v drugo, prenesena DNK pa se nato vgradi v bakterijski kromosom (transdukcija, transformacija, konjugacija). Pri virusih je rekombinacija možna, kadar gostiteljsko celico okužita dva genetsko razl. virusna partikla. Rekombinacijo omogočajo encimi (nukleaze, polimeraze, ligaza). Pogostost rekombinacije v skupini vezanih genov na kromosomu je temelj za sestavljanje genske karte kromosoma. V genski tehnologiji je rekombinacija način za umetno spreminjanje dednega materiala, saj omogoča dodajanje ali odstranjevanje odsekov iz molekule DNK.