organska arhitektura, označitev za razl. smeri v arhitekturi, ki se (vsaka na svoj način) zgledujejo po organskih strukturah ali sorazmerjih ali si prizadevajo za integracijo arhitekturnih in krajinskih danosti ali uporabljajo naravne materiale. Zamisel o organski arhitekturi je v 19. st. v ZDA razširil H. Greenough, za njim pa L. H. Sullivan in F. L. Wright. V 20. letih so jih sprejeli tudi v Nemčiji (H. Häring, H. Scharoun).
Dostopnost