Skiti, iransko govoreče ljudstvo med Dnestrom in Donom. Že v 7. st. pr. n. š. so imeli na mejah novoasirske države pomembno vlogo. V antiki jih prvič omenja Herodot (sredi 5. st. pr. n. š.)., deli jih na poljedelce in nomadske jezdece. Zelo zgodaj so navezali stike z grškimi kolonijami na s. obali Črnega morja (Kerč, Olbia). Grki so od Skitov kupovali žito in hkrati odločilno vplivali na njihovo umetno obrt. Od 4. st. je skitsko prebivalstvo navzoče tudi v grških kolonijah. Mnenja o izvoru Skitov so razl. Arheologi ugotavljajo, da je zgodnji skitski slog (7./6. st. pr. n. š.) povezan z jz. Azijo (Urartu) in tamkajšnjimi najdbami iz Kelermesa in Melgunova. Opaziti je sorodnost z izdelki umetne obrti v osrednji Aziji med Altajem (Pazyryk) in Pamirjem, kjer so med drugimi plemeni živeli tudi Skitom sorodni Saki in Sauromati. Po neki skitski mitični zgodbi naj bi ljudstvo izviralo prav s tega območja. Skitska naselja so bila utrjena in so že imela nekatere značilnosti mest. Številna so njihova grobišča; raziskovalcem je uspelo rekonstruirati zapletene skitske pogrebne obrede. Značilni so grobovi v lesenih kamrah z darovanimi živalmi (posebej konji, tudi do 50) in živalski slog, pri katerem ima osrednjo vlogo upodabljanje jelena. Šele z grškimi vplivi so se uveljavile scenske predstave (Kul'Oba, Soloha). Zaradi političnih, gospodarskih, družbenih razmer so se v 6./5. st. pr. n. š. Skiti začeli širiti. Na vojnih pohodih so prodrli do Karpatov in prek njih vse do Brandenburga. V pradomovini Skitov med Dneprom in Donom so se pozneje naselili Sarmati.
Dostopnost