revolucija [latinsko], 1. politologija:temeljita sprememba v državnem in družbenem sistemu; v širšem pomenu temeljni prevrat v obstoječem sistemu. Skupna značilnost vseh političnih in socialnih revolucij je bistvena sprememba pravnega sistema (sociologija prava, vrednota). Začne se s prestopom meje legalnega. To revolucijo loči od reforme. Posebna značilnost revolucije je poleg tega uporaba moči, praviloma sile. Podlaga revolucije so napetosti in konflikti med razl. socialnimi skupinami: v »klasičnem« primeru francoske revolucije npr. konflikt gospodarsko in kulturno (»ideološko«) okrepljenega meščanstva s privilegiranimi stanovi (plemstvo in duhovščina) in absolutno monarhijo; v proletarski revoluciji (Rusija, Kitajska) konflikt organiziranega proletariata ter malih kmetov z vladajočim gospodarskim in političnim sistemom ter njegovimi nosilnimi skupinami (»razredi izkoriščevalcev«). Potek in uspeh revolucije sta odvisna od porazdelitve moči in trdnosti vladajočega sistema. Posebni primeri, ki jih je le deloma mogoče imeti za revolucijo, so vstaje etničnih in narodnostnih skupin (osvobodilna vojna Nizozemcev s Španijo v 16. st., severnoameriška vojna z Anglijo za neodvisnost). Te pa so pogosto povezane z ekonomskimi in socialnimi konflikti, tako kot v številnih kolonialnih državah (npr. Indiji). Naslednji poseben primer je »revolucija od zgoraj«: prevrat izhaja iz skupine, ki že sodeluje v oblastnem sistemu, ali celo iz samih pripadnikov vladajoče skupine (državni udar). Od zunaj »spodbujene« revolucije so se dogajale predvsem po drugi svetovni vojni v vzhodnoevropskih državah pod vplivom Sovjetske zveze. Obsežen sistem revolucij je kot znanstveno teorijo in politični program razvil marksizem.
Dostopnost