zatiranje bolezni in škodljivcev, varstveni ukrepi pred živimi organizmi, ki človeku škodujejo posredno in neposredno. Zatiranje bolezni in škodljivcev je mogoče s preprečevanjem: boleznim in škodljivcem odvzamemo možnosti širjenja in delovanja, npr. s čistočo, izprtjem (ograje proti divjadi), izgonom (ptičja strašila), uničenjem skrivališč, uničenjem okuženih ali napadenih rastlin in živali, s kolobarjem in preprečevanjem monokultur (proti boleznim in škodljivcem, ki so navezani le na eno gostiteljsko rastlino), pravilno obdelavo in stalnim nadzorom tal, ustreznim semenskim blagom in izbiro pravega časa za setev in spravilo, oskrbo sadnega drevja s strganjem lišajev, mazanjem ran z drevesnim voskom, vzgojo rastlinskih sort in živalskih pasem, odpornih proti boleznim in škodljivcem (vendar hitro obidejo rezistenčni prag). Zaloge lahko varujemo z ustreznim skladiščenjem, uničevanjem starih in napadenih živil, premetavanjem žita, konzerviranjem z vročino, mrazom, odvzemom vode ipd. Materiale varujemo z impregnacijo, premazom (les) ipd. Večina preprečevalnih in zatiralnih ukrepov na druga živa bitja ne vpliva negativno. Isto velja za fizikalno zatiranje bolezni in škodljivcev: to si prizadeva za uničenje bolezni in škodljivcev, npr. z zbiranjem in nato ubijanjem (koloradski hrošč), lovom na lepljive trakove (letajoče žuželke), lepljive pasove (plezajoče žuželke), s pastmi (miši, podgane), s svetlobnimi vabami na ultravijolične žarke (žuželke), s parjenjem setvenih substratov za sterilizacijo v vrtnarijah z vročo vodno paro, obžiganjem požetih polj za uničenje plevelnih semen ipd. Kemično zatiranje bolezni in škodljivcev poteka s strupenimi sredstvi za zatiranje bolezni in škodljivcev, ki se preprosto uporabljajo in učinkujejo večinoma hitro. Zatiranje bolezni in škodljivcev je doseglo velike uspehe pri preprečevanju nalezljivih bolezni in pri povečanju pridelkov kmetijskih in vrtnih rastlin, z njim pa so prizadete tudi številne neškodljive in koristne vrste (naravni sovražniki škodljivcev), ki se lahko celo iztrebijo. Škropljena živila in fitofarmacevtska sredstva sama so lahko strupena (do smrtno nevarna) za ljudi in živali. Na mestu uporabe lahko ostanejo več let, pridejo v vodo in prehranjevalne verige in se lahko v končnih konzumentih (ptice, sesalci, ljudje) nakopičijo do nevarnih koncentracij. Dolgoletna uporaba nekega sredstva pogosto povzroči selekcijo odpornih ras škodljivcev. Brez nevarnosti za ljudi in okolje je biotično zatiranje bolezni in škodljivcev (biotično varstvo rastlin). Metoda sterilizacije samcev zmanjšuje razmnoževanje škodljivcev; če pri žuželkah, katerih samice se parijo samo enkrat, spustimo na prosto sterilizirane samce, ostanejo jajčeca neoplojena in se seveda ne razvijajo naprej (avtocidna metoda). S sintetičnimi snovmi, ki učinkujejo enako kot hormoni za levitev žuželk (juvenilni hormoni), lahko motimo razvoj žuželčjih ličink. Svetlobni bliski spodbudijo številne škodljive žuželke, da se razvijajo še v obdobju kratkih dni, nato ne morejo preživeti zime. Škodljive žuželke lahko zvabimo z atraktanti; tako se zbirajo zalubniki ob vabah s seksualnimi feromoni z razdalje več km, ali ob »lovnih drevesih«, ki jih nato posekajo in uničijo. Kemično zatiranje škodljivcev zdaj pogosto povezujejo v integrirano varstvo rastlin.
Dostopnost