rimska književnost, latinska književnost, nastala na območju, ki je bilo pod rimsko oblastjo, v obdobju do konca starega veka. Iz najstarejše dobe samo uradni dokumenti (zakoni na dvanajstih ploščah) in ritualna besedila. Rimska književnost se je začela s posnemanjem grške književnosti in je ves čas ostala pod grškim vplivom. 240 pr. n. š. je Livij Andronik, ki je prevedel HomerjevoOdisejo, uprizoril grško tragedijo v latinski predelavi. Najvij je utemeljil rimsko zgodovinsko tragedijo (fabula praetexta) in napisal zgodovinski ep Bellum Punicum. Enij je bil pobudnik vseh zvrsti, predvsem so bili pomembni njegovi Anali (Annales) in tragedije; v pisanju tragedij sta mu sledila Pakuvij in Akcij. Mojstri komedije so bili Cecilij, Plavt, ki se odlikuje po bogati domišljiji in drznosti v izrazu, ter Terencij, ki v prefinjenih niansah prikazuje življenje v rimski družbi; z njimi so skušali tekmovati avtorji komedij iz rimskega vsakdana Afranij, Titinij in T. Kvinktij Ata (†77 pr. n. š.), pa tudi pisci robatih atelan (Novij, Pomponij) in mimosov (Decim Laberij, Publilij Sir). Lukilij je utemeljil značilno rimsko obliko satire, Katon starejši pa je prvi povzdignil latinsko prozo na raven umetniških besedil. Helenistične težnje kroga, ki se je zbiral okrog Scipiona mlajšega, so nadaljevali neoteriki, med katerimi izstopa genialni Katul. Lukrecijeva didaktična pesnitev predstavlja v rimski književnosti edinstven in osamljen primer filozofske didaktične pesnitve. V obdobju klasične latinske proze (od Cicerona do Avgustove smrti, t. i. doba zlate latinščine) spadajo neohranjeni Hortenzijevi (114–50 pr. n. š.) govori, Cezarjeva vojaška poročila, historiografska dela Salustija in Pompeja Troga ter Nepotovi življenjepisi, Varonovo enciklopedično delo, predvsem pa govori in razprave M. Tulija Cicerona, ki je kot posredovalec grške filozofije dal latinščini nove izrazne možnosti. – Obdobje največjega razcveta rimske književnosti se je pokrilo z vladavino Avgusta, ki je s svojim literarnim mecenstvom pridobil pesnike, da so v svojih pesnitvah slavili veličino Rima. VergilijevaEneida, Horacijeve Pesmi (Carmina) in Satire, Ovidijevi Fasti in Metamorfoze, Tibulove in Propercijeve elegije ter Livijevo zgodovinopisno delo nam prepričljivo pokažejo rimsko mišljenje in čutenje. Cesarsko obdobje (obdobje od Avgusta do Trajanove smrti je obdobje t. i. srebrne latinščine) je dalo le nekaj izstopajočih literarnih osebnosti, predvsem so pomembni Seneka mlajši, avtor tragedij in filozofskih spisov, Petronij, pisec romana najnižjih jezikovnih slojev, in Tacit, ki je z lapidarno zgoščenostjo upodobil zgodovinski značaj dobe, ki jo je opisoval. Delo drugih zgodovinopiscev, predvsem Veleja Paterkula, Kurcija Rufa in Svetonija, je anekdotično biografskega značaja. Fajdrus je pri Rimljanih začetnik basni, Perzij in Juvenal sta gojila moralizirajočo, nekoliko izumetničeno obliko satire, Marcial satirični epigram. Pisma Plinija mlajšega odlikuje nazorna in skrbno izdelana pripoved, strokovna literatura pa je doživela največji vzpon s spisi Kvintilijana, Pomponija Mele, Kolumele, Plinija starejšega. V obdobju po koncu Hadrijanove vladavine je rimska književnost hitro propadala in se umikala v province. Le Apulej se je s svojo izvirnostjo povzpel nad povprečje svoje dobe. Poleg antikvaričnih spisov, zbirateljstva (Gelij) je pomembna predvsem juristična strokovna literatura, predvsem klasična dela Salvija Julijana, Gaja, Papinijana, Ulpijana. Ko je knjižna produkcija že skoraj povsem zamrla, je v 3. st. doživela nov vzpon s krščansko književnostjo, ki sega že v konec 2. st. (Tertulijan, Minucij Feliks, Ciprijan, Arnobij, Laktancij, Ambrozij, Hieronim, Prudencij in Avguštin). Na nasprotni strani so se ohranjanju poganske rimske dediščine posvečali zadnji pomemben rimski zgodovinopisec Amijan Marcelin, pesnik Makrobij, komentator Vergilijevih del Servij (ok. 400), pa tudi avtorji biografij cesarjev, t. i. Historia Augusta; o knjižnem razcvetu v poznorimski Galiji pričajo Avzonij, Rutilij Namacijan in Apolinar Sidonij. Na meji s srednjim vekom so orisi zgodovine, kot je zbirka cesarskih življenjepisov Seksta Avrelija Viktorja (ok. 370), krščanska univerzalna zgodovinska dela in dela o sodobni zgodovini, predvsem Orozij in pozneje Kasiodor, hagiografska dela, kot je Evgipijev opis življenja svetega Severina (ok. 511), Priscijanova gramatika, pravno delo Justinijana I.Corpus iuris civilis in najpomembnejše poznorimsko knjižno delo, Boetijev filozofski tolažilni spis (latinska srednjeveška književnost). Prevodi v slovenščino: A. Sovre, K. Gantar, P. Simoniti, F. Bradač, J. Mlinarič, J. Fašalek, A. Rebula, J. Šmit idr.; prevodi iz patristike: F. Ks. Lukman.
Dostopnost