pontifeks [latinsko], v starem Rimu član najvišjega kolegija svečenikov, ki je imel pravico do odločanja o religioznih kultih in nadzor nad tem. Na vrhu je stal pontifex maximus (vrhovni svečenik), nadrejen vsem drugim pontifeksom, pa tudi flaminom, vestalkam idr. Funkcija vrhovnega svečenika je bila zelo zaželena zaradi pooblastil pri odločanju o rimski državni religiji in ker je zagotavljal velik vpliv na notranjo politiko. Po Lepidovi smrti (12 pr. n. š.) so ga za vedno prevzeli Avgust in vsi naslednji vladarji; Gracijan se mu je 382 n. š. odrekel. Pooblastila vrhovnega svečenika so prešla na papeže, v 5. st. tudi formalno kot naslov.
Dostopnost