Komunistična partija Sovjetske zveze (kratica KP ZSSR), državna stranka ZSSR; 1925 nastala iz KP Rusije. KP ZSSR je bila oblikovana po leninističnem načelu demokratičnega centralizma; oblikovanje skupin znotraj stranke je preprečila »prepoved frakcionaštva«. J. V. Stalin kot generalni sekretar CK izločil nasprotnike v stranki (L. D. Trocki, G. J. Zinovjev, L. B. Kamenjev, N. I. Buharin); med »veliko čistko« (1935–38) je bilo na stotisoče resničnih ali domnevnih nasprotnikov brutalno preganjanih, zamenjano pa je bilo skoraj celotno vodstvo stranke. Hkrati se je KP ZSSR razvila iz elitne v množično stranko, to pa je le pospešilo birokratizacijo. Odtlej je bila popolnoma v službi Stalinove diktature. Po Stalinovi smrti (1953) je stranka spet oživela. Novi prvi sekretar N. S. Hruščov, ki se je uveljavil ob tekmecih G. M. Malenkovu in V. M. Molotovu, je v t. i. »tajnem govoru« na XX. kongresu stranke (1956) obsodil stalinistična načela (kult osebnosti, strahovlada) in napovedal vnovično usmeritev k Leninu. Sprejetje novega programa stranke (1961) – po njem se je KP ZSSR definirala kot »ljudska stranka« – je označilo konec destalinizacije. Po odstranitvi Hruščova (16.10.1964) je postal prvi sekretar L. I. Brežnjev (od 1966 generalni sekretar). Številne reforme so bile preklicane, strankarski in državni aparat pa sta ostala v službi ohranitve oblasti. Od 1977 je bila vodilna vloga KP ZSSR utemeljena tudi v ustavi ZSSR. Uradno sta kongres oz. CK predstavljala najvišja strankarska gremija, vendar sta politične smernice določala izključno politbiro in sekretariat CK (z generalnim sekretarjem na čelu). Osnovne organizacije KP ZSSR so prežemale vsa področja javnega življenja in proizvodnje. Na lokalni ali republiški ravni je organizacija stranke ustrezala državni strukturi. Skoraj vsi visoki državni uradniki so bili hkrati strankarski funkcionarji. KP ZSSR je tako predstavljala tudi okvir federativno urejene ZSSR. Vse do 60. let vodilna vloga KP ZSSR v mednarodnem komunističnem gibanju (kominterna, informbiro) ni bila sporna. Model stalinistične KP ZSSR se je po drugi svetovni vojni uporabljal na celotnem sovjetskem vplivnem območju. Tam so po 1945 nastale komunistične partije in s pomočjo ZSSR prevzele oblast. Nadoblast ZSSR in KP ZSSR v socialističnem svetu (doktrina Brežnjeva) pa se je po 1960 lahko obdržala le na območju neposrednega sovjetskega gospostva. Brežnjeva (1982) sta po smrti za krajši čas nasledila J. V. Andropov (1982–84) in K. J. Černenko (1984/85). Z izvolitvijo M. S. Gorbačova za generalnega sekretarja (1985) pa se je začelo obdobje liberalizacije in diskusije o reformi in demokratizaciji KP ZSSR in ZSSR (perestrojka). Gorbačov je želel v temeljih ohraniti močan položaj KP ZSSR ter marksizem in leninizem, vendar je dinamika reformnih procesov vodila do konca KP ZSSR in ZSSR. Gibanja za neodvisnost v nekaterih zveznih republikah so prinesla tudi odcepitev tamkajšnjih organizacij KP ZSSR; marsikateri voditelj se je postavil na čelo secesionistov. Vedno bolj je bilo očitno, da stranke in države ni mogoče reformirati. Poleg tega sta odpoved z ustavo določeni vodilni vlogi (1990) in poskus Gorbačova, da bi država postala neodvisna od KP, spodkopala temelje. Ker je KP ZSSR podprla poskus vojaškega udara (avgusta 1991), jo je B. N. Jelcin, ko je postal ruski predsednik, prepovedal. Od 1993 so nastajale različne naslednice (vnovična ustanovitev KP ZSSR marca 1993), sicer nasprotnice reform. Te so podprle tudi Jelcinove nasprotnike oktobra 1993.
Dostopnost