klasicizem, 1. umetnost:oznaka klasicizem je večpomenska. Splošno označujemo kot klasičen vsak slog v obdobju njegove zrelosti (npr. klasična gotika), v nasprotju z njegovo zgodnjo arhaično in pogosto površno pozno obliko. Pod pojmom klasicizem v strogem smislu pa razumemo smeri, ki so se zgledovale pri klasični antiki in želele znova uveljaviti jasno strogost in umirjenost. V evropski umetnosti: 1. v 16./17. st. se je pojavil v Italiji (glavni mojster A. Palladio), se razširil predvsem v Franciji (C. Perrault) in Angliji (I. Jones), vplival pa tudi na druge evropske dežele; 2. kot reakcija na razgibane baročne oblike po 1750 vodilni slog. Pot so mu utrli arheološki spisi (J. J. Winckelmann, G. E. Lessing, A. C. P. Caylus, J. Stuart, N. Revett idr.). Najlepše se je izrazil v plemenitih, preprostih oblikah v arhitekturi (F. W. von Erdmannsdorff v Wörlitzu, C. G. Langhans, F. Gilly, K. F. Schinkel v Berlinu, L. von Klenze, F. von Gärtner v Münchnu, J.-G. Soufflot, C. Vignon v Franciji; brata Adam, Chambers, J. Soane, Smirke v Angliji; Ch. F. Hansen in Th. E. von Hansen v Københavnu); kiparstvo (J. G. Schadow, J. H. von Dannecker v Nemčiji, A. Canova, B. Thorvaldsen v Italiji, J.-A. Houdon v Franciji) in slikarstvo (P. von Cornelius, J.-L. David, J. A. D. Ingres) sta kljub posamičnim stvaritvam učinkovala zelo formalno in konstruirano. Slikarji te dobe so bili pogosto razdvojeni: po eni strani so verjeli v antiko, po drugi pa čutili dolžnost, da sodelujejo pri velikih političnih dogodkih svoje dobe, npr. J.-L. David z Maratom.
Dostopnost