kancona [italijansko], 1. glasba:1) v Italiji 13.–16. st. večglasni motet na kitična besedila. 2) v 16. st. francoski šanson z instrumentalno spremljavo. 3) v 19. st. lirična instrumentalna skladba ali pesmi podobna operna arija.
Sorodna gesla: klavirska glasba | šanson2. književnost:romanska lirska pesniška oblika iz petih do desetih enako grajenih kitic (stanc) s poljubnim številom verzov (največkrat po 13) in ene – navadno krajše – sklepne kitice. Kitica kancone je razdeljena na napev in odpev, umetniško povezana z rimo. Od 12. st. so jo gojili v provansalskem in severnofrancoskem pesništvu, v 13./14. st. razcvet (Dante Alighieri, F. Petrarca), v Nemčiji jo je uvedla romantika.
Dostopnost