ljudska proza (ljudsko pripovedništvo), zvrst ljudskega slovstva; obsega besedno ustvarjalnost nadarjenih pripovedovalcev v nevezani besedi. Funkcija ljudske proze je zabavna in poučna. Vrste ljudske proze: rek, pregovor, uganka, izštevanka; šala, anekdota; pravljica (čudežne, realistične; basni, šaljive zgodbe), povedka (bajne, razlagalne, zgodovinske, krščanske). Motivno je ljudska proza raznorodna: vsebuje pogansko, antično, krščansko izročilo in novoveške posvetne motive. Jezikovno odseva značilnosti okolja (narečje, krajevni govor), v katerem živi, značilen slog pa oblikujejo posebna skladnja, iskrivost in domiselnost, dialoška dramatičnost, premi govor. Pogosto nastopajo v njej tradicionalni liki in junaki. Zlasti v povedkah, ki so v primeri s pravljicami »resničnejše«, odsevajo pogosto tudi zgodovinski motivi, so torej pomožni vir za rekonstrukcijo družbeno-zgodovinskih in duhovnih razmer. Motive ljudske proze najdemo tudi upodobljene v ljudski likovni umetnosti.
Dostopnost