izolator, snov z zelo majhno prevodnostjo (npr. električno, toplotno, zvočno), ki jo navadno lahko zanemarimo. Izolatorji v elektrotehniki imajo npr. za faktor 1013 manjšo prevodnost od prevodnikov. Uporabljajo se za oplaščenje žic, za nosilce električnih grelcev in visokonapetostnih vodnikov, za osnove polprevodniških elementov, ohišja aparatov, dielektrično snov v kondenzatorjih, hlajenje in preprečevanje preboja pri transformatorjih ipd. Najbolj razširjeni so npr. steklo, keramika, guma, lak, zrak, olje, polistiren, papir, dušik, teflon, silikonski kavčuk, klofen, frigen. Toplotni izolatorji preprečujejo prehajanje toplote, npr. iz zgradb, vozil, satelitov, peči. Navadno so porozni, v luknjicah pa je zrak ali kakšen drug plin (stiropor, steklena volna, penasti beton). V akustiki se uporabljajo mehki dušilni materiali (npr. stiropor), ki zelo slabijo zvočna valovanja.
Dostopnost