razoroževanje, odstranitev ali omejitev količine orožja in vojaške opreme. Začetki razoroževanja na haaški mirovni konferenci 1899 in pozneje v Društvu narodov so se izjalovili. Posamezne sile so le občasno sklenile kakšen sporazum o omejevanju oboroževanja, npr. washingtonski dogovor o ladjevju 1922. Versajski pogodbi iz 1919 (Nemčiji je naložila omejevanje oboroževanja) ni sledilo splošno zmanjševanje oboroževanja. Tudi popolna razorožitev Nemčije in Japonske po drugi svetovni vojni je trajala le nekaj let. OZN na številnih konferencah o razoroževanju (Ženeva 1958, 1960 in 1964) ni uspelo zagotoviti vsestranskega nadzora nad orožjem. Težišče razorožitvene politike so postali ukrepi za omejitev oboroževanja, npr. pogodba o Antarktiki, pogodba o neširjenju jedrskega orožja, ustavitev poskusov z jedrskim orožjem, dogovor o rabi vesolja (vesoljski poleti), pogodba o morskem dnu, SALT. Šele z novo usmeritvijo sovjetskega vodstva z Gorbačovom na čelu so se začele nove tovrstne pobude (npr. Reykjavík, pogodba INF, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, START).
Dostopnost