sončna centrala, industrijski obrat, ki izkorišča sevanje Sonca in navadno pridobiva električni tok, včasih pa tudi procesno paro za kemijske in metalurške postopke. Razlikujemo dve skupini: 1. pri fotovoltaičnih sistemih uporabljajo vrsto sončnih celic, ki svetlobo spremenijo neposredno v električno energijo. Zaradi slabega izkoristka (7–24 %) teh celic in visoke cene se le počasi uveljavljajo. Kljub temu pa jih veliko uporabljajo na odmaknjenih območjih, na katerih bi bila napeljava električnega omrežja precej dražja kot postavitev sončnih celic (npr. puščave, gorski deli, odročna počitniška naselja); 2. toplotni sistemi uporabljajo sončne kolektorje, ki s sončno energijo ogrevajo vodo, iz nje pa pridobivajo paro; ta nato poganja turbogeneratorski stroj. Gradijo dva sistema: a) centralo s sončnim stolpom sestavlja množica (več tisoč) zrcal, ki usmerjajo svetlobo proti skupnemu gorišču; tam ustvarijo veliko gostoto energije. V gorišču sistema stoji stolp s sprejemnikom toplote. V njem svetloba uparja vodo, ki poganja turbine, ali pa segreva drugo tekočino (npr. tekoči natrij), ki se pretaka po ceveh primarnega kroga; v izmenjevalniku toplote preda toploto sekundarnemu krogu, kjer nastaja para za pogon turbin. Ker je sprejemnik v sončnem stolpu nepremičen, je treba usmeriti proti Soncu vsako zrcalo posebej. Zrcala morajo biti čista, površina pa izredno gladka. Tako delujejo npr. centrala Eurelios na Siciliji (deluje od maja 1981; njena moč je 1 MW), ena od obeh central Almeria v j. Španiji (od septembra 1981, moč 500 kW) in največja na svetu, kalifornijska (moč 10 MW); b) centralo s poljem paraboličnih zbiralnikov sestavlja množica enakih (razmeroma majhnih) zrcal, ki usmerjajo svetlobo v cev, po kateri kroži tekočina. Zrcala so navadno okrogla (premera 2–3 m) ali pa imajo obliko korita (oz. izseka valja), dolgega več kot 100 m. Temperatura vode, ki jo doseže takšen sistem, je v primerjavi s tem v sončnem stolpu nižja, zadošča pa za pridobivanje pare in pogon parnih turbin. Prednost tega sistema je tudi v tem, da zrcal ni treba natančno voditi in usmerjati proti Soncu; c) nekatere centrale imajo v gorišču okroglega paraboličnega zrcala Stirlingov motor (oz. motor na vroči zrak). Ta prejeto toploto neposredno (brez uparjanja vode) spreminja v mehansko gibanje za pogon generatorja. Sončne centrale preskušajo v številnih delih sveta, vendar so stroški za zdaj precej večji kot stroški za postavitev klasične elektrarne. Tudi cena električne energije, pridobljene v sončnih centralah, je ob koncu tisočletja še vedno več kot dvakrat višja od tiste, ki jo dosežejo klasične elektrarne (na premog, olje ali jedrsko gorivo). Poleg tega zahtevajo sončne centrale precej večjo površino: za 1 MW je potrebnih 15.000 m2, za postavitev klasičnih pa le 65–100 m2. Kljub temu pa to področje intenzivno razvijajo. Z današnjimi poskusnimi obrati naj bi zbrali izkušnje in znižali stroške za nove sončne centrale. V poznih 70. letih je ameriški znanstvenik Glaser v projektu SPS (Solar Power Satellite) predlagal graditev sončnih elektrarn na geostacionarni orbiti. Namestili bi za 45 km2 sončnih celic, ki bi zbrale za 5 GW električne moči. S tako dobljenim enosmernim električnim tokom bi pridobivali mikrovalove z valovno dolžino 7–15 cm, te pa bi antena s površino 0,78 km2 oddajala Zemlji. Sprejemnik bi imel površino 43 km2; mikrovalove bi spremenil v izmenični električni tok in z njim napajal omrežje. Za 1 MW moči bi morali v krožnico prenesti 3–10 t opreme, to pa je s sedanjim (raketnim) transportom predrago.
Dostopnost