razsvetljenstvo, 1. splošno:vsako duhovno gibanje, ki se pri mišljenju in delovanju sklicuje na razum in samo sebe pojmuje kot osvoboditev vseh vezi tradicije in avtoritete.
Sorodna gesla: apologetika | Francke, August Hermann | meščanstvo | novi protestantizem | pacifizem | protestantizem2. zgodovina:obdobje razsvetljenstva v ožjem pomenu imenujemo obdobje novega razmišljanja, ki se je začelo v 17. st. na Nizozemskem in v Angliji (izvori v renesansi in reformaciji), se nato razširilo v Francijo in v 18. st. duhovno prevladalo tudi v Nemčiji; politično vpliven je bil razsvetljeni absolutizem, predvsem v Prusiji. Razsvetljenstvo je vplivalo na številna kulturna področja in okrepilo samozavedanje ljudi v številnih evropskih deželah. Za celotno razsvetljenstvo je značilna vera v splošno veljavno razumno strukturo sveta in v razum kot bistveno določilo ljudi, vera v znanost in napredek človekove kulture, pa tudi prepričanje o naravni svobodi, enakosti in dobroti vseh ljudi. Ta temeljni nazor, predvsem optimizem in zavračanje iracionalnega, je ok. 1700 naletel na naraščajoči odpor (A. A. C. Shaftesbury, J.-J. Rousseau, pietizem, viharništvo). Ne glede na svoje korenine v racionalizmu in empirizmu, v svoji dopolnitvi in preseganju pri I. Kantu, je bila filozofija razsvetljenstva v glavnem popularna filozofija. Teologija razsvetljenstva je pogosto zagovarjala deistično stališče in stališče naravne religije, delno je bila navzoča tudi antiklerikalna težnja. Pri pojmovanju prava je prišla v ospredje vera v naravno pravo (v Franciji je bilo takšno razsvetljenstvo pogoj za izbruh francoske revolucije), pri teoriji države pa individualizem in kozmopolitizem. V pedagogiki so si prizadevali, da bi bili vsi ljudje deležni izobrazbe, ki bi združevala razumen način življenja, medsebojno strpnost ljudi in izčrpno znanje. Predvsem v šolstvu so se lotili številnih poskusov in reform. Sicer pa se je razsvetljenska književnost (tudi poezija) z izobraževalnimi nameni obračala k širokim meščanskim slojem. – Zgodovinsko pomembna so razsvetljenska prizadevanja za človečnost pri kaznovanju, za religiozno strpnost (H. S. Reimarus) in nasprotovanje čarovniškim procesom (Ch. Thomasius). Najpomembnejši utiralci poti in predstavniki razsvetljenstva: v Angliji J. Locke, I. Newton (z matematično-naravoslovnim nazorom o svetu), D. Hume; na Nizozemskem H. Grotius; v Franciji P. Bayle, Voltaire, P. L. M. de Maupertius, Ch. de S. Montesquieu, J. d'Alembert, D. Diderot, J. O. de Lamettrie, P. H. D. von Holbach, É. B. de Condillac, J.-J. Rousseau (ki je s kulturnim pesimizmom hkrati tudi eden njegovih najostrejših kritikov); v Nemčiji Ch. Thomasius, Ch. von Wolff, G. E. Lessing, I. Kant (predvsem s predkritičnimi spisi). Prvi vplivi razsvetljenstva na Slovenskem so se pokazali konec 17. st. in v začetku 18. st., vendar je bilo razsvetljenstvo ves čas omejeno na praktično kulturno gibanje. V razsvetljenskem duhu je delovala že Academia operosorum (1693–1725); sledila sta polihistor J. S. V. Popovič in filozof M. Kuralt. Razsvetljenstvo je imelo svoje žarišče v ljubljanskem Zoisovem krogu (Ž. Zois, B. Hacquet, A. T. Linhart). Ta je bil zaradi zanimanja za slovenski jezik in običaje tudi med začetniki narodnega preroda; dela A. T. Linharta in V. Vodnika so bila v primerjavi z razsvetljensko književnostjo z. Evrope poučno-zabavna in praktično uporabna ter slogovno manj izrazita. Med razsvetljenstvu naklonjenimi organizacijami je bilo pomembno še prostozidarstvo (tudi v slovenskih deželah).
Dostopnost