Trubar, Primož, začetnik slovenske književnosti, pisec prve slovenske knjige in prevajalec Svetega pisma, *9.6.1508 Raščica, †28.6.1586 Derendingen; šolal se je na Reki, v Salzburgu, v zasebni šoli škofa P. Bonoma v Trstu in na dunajski univerzi. Po posvetitvi v duhovnika vikar v Laškem, pridigar v Ljubljani, tajnik Bonoma, beneficiat sv. Maksimilijana v Celju in kanonik v Ljubljani. V pregnanstvu 1547–61 v Nürnbergu, Rothenburgu in Kemptnu je za širjenje protestantizma med rojaki poskrbel s pisano besedo: katekizem in abecedarij (1550), prevodi odlomkov Svetega pisma, register s postilo, slovenski koledar. Za tiskanje je v Urachu ustanovil biblijski zavod, s Š. Konzulom in A. Dalmatom izdajal glagolske in cirilske knjige z izvirnimi posvetili. V idejnem temelju slovenske Cerkve Artikuli ali deli prave stare vere (1562) je v augsburško veroizpoved vključil prvine württemberške in saške, v Cerkovni ordningi (1564) določil položaj slovenske protestantske Cerkve v družbi. V izgnanstvu v Lauffnu in Derendingenu izdal prevod psalterja (1566), druga Pavlova pisma (1567), pesmarico (1575), polemični protikatoliški Catehismus z dvema izlagama (1575) in celotni prevod Ta celi novi testament (1582), tik pred smrtjo prevedel Luthrovo Hišno postilo (1595). Osnova knjižne slovenščine je po eni teoriji ljubljanščina z dolenjskimi besedami in germanizmi, po drugi govor Raščice, po tretji vsem Slovencem razumljiva humanistična stvaritev. Slog je renesančno retoričen, z zapletenimi stavčnimi periodami in krasilno-pojasnjevalnimi sinonimi; živahno bojevit in ironičen je v pridigah in polemikah, duhovit v pismih in predgovorih – začetku slovenskega eseja in literarnega opisa.
Dostopnost